|
POHODI PO
TUJI ZAMISLI |
|||||||||||||||||||||||
|
S PD Iskra Kranj smo se v mesecu maju 2015 odpravili po hrvaških hribih.Namen smo imeli prehoditi Grobniške Alpe (predel Gorskega Kotarja nad Reko z najvišjim vrhom Obručem).
Naš pohod smo začeli v kraju Podkilavec. Ta kraj leži nad Reko, na manjši ravnini. Kmalu iz vasi, se je začela naša pot "preko čeke" vzpenjati proti planinskemu domu Hahlići (1.097 m).
Na začetku smo hodili po kolovozu med jesenovimi, hrastovimi ... drevesi in akacijami. V višjih predelih so drevesa izginila. Hodili smo po travnikih, ki so nam nudili lep pogled proti Kvarnerskemu zalivu, vse do otokov Krka, Cresa ... Nismo pa mogli spregledati tudi grebena, ki ga je zaključeval vrh Učke in Gorski Kotar na vzhodni strani. V dolini smo lahko opazovali dirkališče za motorna kolesa: Grobnik. Imeli smo tudi bližnje srečanje s prijaznim psom. Ko smo bili od koče oddaljeni nekaj kilometrov, smo zapustili kolovoz in smo se koči približevali po planinski poti. Tu smo lahko slišali tudi zavijanje volkov, kar je trajalo nekaj minut, potem pa so utihnili. Ob poti smo lahko videli tudi zelo majhne bajerje. Po pobočjih pa so se pasli konji. Nato smo na sedlu zagledali kočo Hahlići. Lična koča je bila postavljena med bujna bukova, smrekova drevesa ... Pred kočo je bila terasa, na kateri so posedali planinci za lesenimi mizami in na lesenih klopcah. Živahen oskrbnik je v dalmatinskem narečju živahno in temperamentno komuniciral z gosti. Našo skupino je zanimalo, če lahko kupujemo z evri. Oskrnik nam je omogočil plačevanje v evrih, vendar nam je zaračunal provizijo glede na to, da mora v banki menjati evre v kune. Tako je stala steklenica temnega piva Tomislav 2 EUR (35 KUN), svetlo pivo pa 2,5 EUR.
Po krajšem počitku pred kočo, smo se odpravili proti vrhu z imenom Obruč (1.376 m). Na smerokazih je bilo zabeleženo, da potrebujemo do vrha 1,5 ure. Krajši čas smo hodili po planinski poti, ki je bila lepo vrezana v teren in se je počasi vzpenjala. Višje smo prišli na kraški svet. Tu se je pot začela strmeje vzpenjati proti vrhu. Na začetku smo hodili med drevesi in po manjših apnenčastih kamnitih blokih, ki so bili ločeni med seboj z manjšimi ali večjimi špranjami, ki jih je v toku časa vrezala voda. Na vsake toliko časa pa so pot zaprle večje skale, med katerimi je bil prostor ravno za enega človeka. Vse do vrha smo hodili po prej opisani konfiguraciji. Potrebno je bilo pazljivo hoditi po takšni poti, da ne bi prišlo do zdrsa oziroma da ne bi stopili v kakšno izmed številnih špran. Videli pa smo tudi kačo, ki se je gibala po skalah. Na vrhu Obruča je bil zopet lep pogled na Kvarnerski zaliv, Učko, Gorski Kotar ... Vrh pa je krasil tudi manjši križ.
Po krajšem postanku na vrhu Obruča, smo se po isti poti odpravili proti planinski koči, kjer smo se zopet ustavili za krajši čas. Nato pa je sledil spust proti vasi Podkilavec, kjer smo začeli pohod. Spuščali smo se po drugi poti, kot smo se vzpenjali. Ta pot je bila strma. Na enem mestu je bila tudi nekoliko daljša jeklenica, ko smo prišli do mesta, kjer je bila čez pot večja skalnata plošča. Še nekaj časa se je pot strmo vila proti dolini, dokler nismo prišli v gozd, kjer se je pot nekoliko zravnala. Zadnji del poti je bil zopet nekoliko strmejši, vendar se je udobno hodilo po tem delu. Po 9 urah hoje smo prispeli na cilj, kjer nas je že čakal avtobust. Od tu smo se zopet odpeljali proti domu.
Pohod mi je bil zanimiv, ker smo bili v krajih, kjer še nisem bil in je bila pokrajina za mene povsem nova. Osebno sem se prvič srečal s hrvaško planinsko infrastrukturo: označene poti, planinske koče ... Zanimivo mi je bilo, da so kombinirali za označevanje poti Knafeljčeve okrogle markacije in pravokotne označbe v rdeči-beli-rdeči kombinaciji. Nekje so označili s prvo obliko, nekje pa z drugo obliko. |
||||||||||||||||||||||
|
Copyright by Janez Černilec 2013 |
|||||||||||||||||||||||
