Pivka-Senožeče

POHODI PO LASTNI ZAMISLI

Pivka - Senožeče (nekdanja SPP)

Pisal se je 12. januar 2014. Kljub zimi ni bilo snega. Dnevne temperature pa so bile nad 0° C. Idealno vreme za pohodništvo, če odštejemo vlago po tleh in posledično spolzke steze zaradi vlažnega listja, skal in prsti. Pivka se je prebujala v jutru, čeprav se je iz tovarniških dimnikov že valil bel dim. V daljavi sva lahko z Mihom na najini desni strani opazovala Snežnik, ki je v teh krajih v družbi z Javorniki.

Pivka

Midva pa sva krenila proti JZ, in sicer proti Senožečem po nekdanji Slovenski planinski poti. Ko sva prišla na dno brega, ki se je vzpenjal proti železniški postaji, sva zavila za 90° v levo proti hribu Osojinca. Šla sva mimo nekaterih hiš v Pivki. Kmalu sva bila na travniku in pred nama je bilo že pobočje Osojnice. Proti temu vrhu sva se vzpenjala slabo ura. Ko se je teren višje v hribu že nekoliko začelo izvravnavati, sva prišla do znamenja, ki ga redko vidimo na večji višini. Potrebovala sva še kakšnih 5 minut do vrha Osojnice. Pri vzponu sva srečala nekaj pohodnikov in tudi na vrhu nas je bilo več. Poleg naju tudi domačinI, ki obiskujejo ta vrh vsak dan glede na njihove pogovore med seboj. Zadnja leta je moda obiskovati domače vrhove in se čim večkrat vpisati v določeno evidenco. Na vrhu Osojnice sva opazila tudi smerokaz Vremščica 4 ure. Razveselila sva se tega obvestila, kajti vedela sva, da bo pot markirana do tega vrha.

Osojščica

Ko sva nadaljevala pot, so naju spremljale skoraj sveže Knafeljčeve markacije. Hodila sva po obsežnih gozdovih, ki so bili poraščeni z drevjem, ki je bolj tipično za toplejše kraje: borovci, hrasti, breze, brin, leska ... Tudi podrastje je bilo bolj travnato. Praproti tu ni mogoče opazati. Borovce sva opazila samo v Pivki, kasneje pa tudi njih ni bilo več, ampak samo še listavci. Po tem terenu sva se v glavnem spuščala, ko pa sva prišla v bližino vasi Volče, pa se je nenadoma pred nama dvignil hrib. Kar nekaj časa sva se vzpenjala, dokler nisva prišla na vrh. Tu so naju pričakali travniki, veliko leske, opazila sva tudi breze, ki so se dvigovale med lesko.

Vrh nad Volčem

Kmalu sva se začela spuščati proti Volčem. Tu sem opazil bežečo srno, ki je tekla prečno čez pobočje. Pomislil sem, da jo nekdo preganja, morda medved. Vendar sem nekoliko nižje opazil parkirane džipe. Lovci so očitno preganjali jelene, srne, divje prešiče ... Tik pred vasjo pa so mimo naju odrvelo še nekaj 10 džipov. V vsakem je bil samo voznik. Po nekaj korakih pa sva bila sredi majhne vasice Volče, ki je samevala pod pobočjem, iz katerega sva se ravnko kar spustila. Na njeni desni strani pa se je dvigoval greben Vremščice. Kasneje pa sva lahko videla, da je vrh Vremščice gol iz južne strani. Na severni strani pa segajo drevesa vse do vrha.

Volče

Iz vasi Volče, za katere nama je domačin povedal, da je bila vas požgana v 2. svetovni vojni, kar so storili Italijani in na ta dogodek je spominjal tudi spomenik na travniku ob cesti. Midva sva se odpravila mimo tega spomenika po asfaltni cesti proti 2 km oddaljenem izhodišču za Vremščico. V tem delu sva prehodila največ ravnega dela na najini poti. Ostali del poti sva se dvigovala ali spuščala. Ko sva se bližala vasi Čepno, sva zagledala parkirana vozila na travniku. Vedela sva, da bova tu skrenila iz lokalne asfaltne ceste proti Vremščici. Veselilo naju je, da iz te smeri na Vremščico hodi veliko ljudi, kar pomeni, da gre za lepo in zanimivo pot ter lep vrh.

Začetek vzpona na Vremščico

Sledil je vzpon na Vremščico po prijetnih gozdnih stezah, ki se niso preveč strmo vzpenjale proti Vremščici. Ugotovim lahko, da je pot zelo lepo speljana po grebenu. Po kakšni uri hoje sem prišel do travnikov Vremščice. Nekoliko višje sem šel mimo cerkvice, katere zvonenje sem slišal že kar nekaj časa pred hojo mimo nje. Od cerkvice sem potreboval še nekaj minut do vrha. Tam je bilo že nekaj pohodnikov. Nekateri med njimi so prišli tudi s psi. Po govorici pa sem ugotovil, da je med njimi kar nekaj Italijanov.

Po krajšem počitku na vrhu, sva se z Mihom odpravila proti Senožečem. Večinoma je šla steza po gozdu, na nekaterih delih, predvsem višje ležečih, pa tudi po travnikih. Po dobri uri hoje sva prišla do Senožeč, ki je prijetna kraško naselje. Po infrastrukturi in hišah sva lahko ugotovila, da gre za občino. Sredi naselja sva šla tudi mimo tovarne Citroen, ki je na pogled izgledala prav velika. Okrepčala sva se v gostišču Stari grad, ki se nahaja na vzhodnem obrobju Senožeč. Iz Senožeč proti Ljubljani sva se odpeljala z avtobusom.

Minil je še en prijeten pohod po Primorski. Nič ne bi bilo narobe, če bi Slovenska planinska pot ostala na tej trasi. Nova trasa je izgubila del poti iz Nanosa proti Predjamskemu gradu in nato naprej proti Postojni, Pivki in delu, ki je tu opisan.

Senožeče