|
|
Naredilo se je lepo julijsko poletno
jutro. Zelo primeren dan za pohod: Žiri-Cerkno (GPS
sled-uporaba na lastno odgovornost). Ob 8. uri je bilo sonce že
dokaj močno in je s sončnimi žarki osvetljevalo Žiri in njegovo
okolico. V centru Žirov je tudi dokaj mogočna cerkev Sv. Martina, ki
daje kraju pomembnost in versko pripadnost.
Cerkev Sv. Martina v Žireh
Iz gostilne Katernik sva z Mihom najprej šla mimo te cerkve, nato pa
nadaljevala pot po Idrijski cesti do zaselka Osojnica. Tu bi morala
iti glede na GPS sled v strm hrib. Nekaj časa sva iskala stezo
oziroma še boljše kolovoz, makadamsko cesto ..., vendar jo nisva
našla. Tudi strmo pobočje, pokrito s košatimi drevesi, naju ni
preveč privlačilo. Odločila sva se, da nadaljujeva pot po Idrijski
cesti. Višje v hribu pa bova poiskala Slovensko planinsko pot, ki
vodi iz Cerknega do Spodnje Idrije.
Idrijska cesta v bližini zaselka Osojnica
Vsaj 1,5 ure sva se trudila s hojo navkreber po asfaltirani Idrijski
cesti. Mimo naju so kar pogosto vozila motorna vozila, vendar sva se
dobro umikala na rob cestišča, zato nama to ni povzročalo velikih
problemov.
Idrijska cesta v hribovitem delu
V zaselku Govejk sva šla mimo okrepčevalnice in prenočišča Na Kluk.
Tu sva zavila proti Slovenski planinski poti, in sicer zaselku
Ledinske Krnice. Med Ledinskimi Krnicami in Ledinami, sva prišla
tudi na Slovensko planinsko pot, ki se je vila proti Spodnji Idriji.
Midva sva odšla v smeri Cerknega.
Makadamska pot v bližini Ledinskih Krnic
Napis pred vasjo Ledine naju je opozoril, da je v tej vasi doma
Tanja Žakelj, ki v letu 2013 dosega vrhunske rezultate v gorskem
kolesarstvu. Takoj je bilo opaziti, da gre za nekoliko večjo vas,
kjer prevladuje ruralno življenje, kot so kmetijtvo, gozdarstvo ...
Vas Ledine, iz kjer prijaha gorska kolesarka Tanja
Žakelj
Pot sva nadaljevala proti Mrzlemu vrhu. Asfaltna pot skozi gozd, ki
se je počasi dvigovala, nama je nudila senco v vročem julijskem
dopoldnevu.
Zaselek Mrzli Vrh
Iz Mrzlega Vrha sva se odpravila proti Bevkovemu vrhu (1051 m). Pot
se je na začetku malo dvigovala, v glavnem pa spuščala. Tu sva šla
mimo ogromnega
mravljišča. Miha me je opozoril na premikajočo vejico, ki so jo
premikale mravlje v bližini tega mravljišča. Na tej poti pa so bili
tudi lepi panoramski razgledi vse do Karavank in Kamniško-
Savinjskih Alp.
Panoramski pogled nad zaselkom Jazne (Sovodenj)
Ko sva prišla na križišče za Sovodenj, sva se odpravila po asfaltni
cesti proti Bevkovemu vrhu. Tu se je najina pot samo še vzpenjala,
na začetku manj strmo po asfaltu. Ko pa sva prišla na stezo, ki se
je strmo vila po travnikih, sva hitro pričela pridobivati višino. Na
poti so se izmenjavali travniki, gozdovi, posamezne hiše. Malo pred
Bevkovim vrhom sva prišla do samotne kmetije. Iz rdeče hišne tablice
je bilo moč razbrati, da sva prišla v zaselek Otalež. Potrebno se je
bilo še nekoliko vzpenjati, da sva prišla najprej na razgledno
točko, kjer je bila kapelica in klopca. Od tu pa sva šla nekoliko
vstran do Bevkovega vrha.
Bevkov vrh (1051 m)
Od tu naju je pot vodila proti Cerkljanskemu Vrhu, ki je pod
Bevkovim vrhom v smeri Cerknega. Najprej sva se vrnila v bližino
kapelice, tam je potrebno poiskati pot, ki pelje proti Cerkljanskemu
Vrhu. Midva sva se do tega zaselka spustila kar po travnikih, ker
višje v strmini nisva našla stezice po gozdu, ki vodi v isto smer.
Iz Cerkljanskega Vrha sva se odpravila proti Podlaniščem (Kladje).
Gre za gozdno stezo, ki se ves čas spušča. Po njej sva hodila najman
1 uro. V zaselku Podlanišče sva se tik ob cesti Cerkno-Kladje za
nekaj minut vsedla ob cesti, po kateri so prihajala motorna vozila
iz Cerknega proti Sovodnjem.
Zaselek Podlanišče (vrh Kladje)
Iz Podlanišča sva se spustila proti Cerknem. Že takoj na začetku sva
se predolgo časa držala asfaltne ceste, namesto da bi zavila v
dolino. Posledično sva prišla previsoko v hrib. Da sva zopet prišla
na markirano stezo, sva se morala spustiti po strmih travnatih
pobočjih. V spodnjem delu Podlanišč, ki ga je sestavljalo nekaj hiš,
sva le prišla do markirane steze. Po njej pa sva prišla do ceste na
Kladje, potem ko sva se spustila po strmem pobočju, in sicer po
gozdni stezi, ki je bila pokrita z listjem, na določenih delih pa so
ležale tudi veje. Po tej poti sva hodila najman 45 minut.
Spodnji del zaselka Lanišče, kjer je smerokaz za
Cerkno
Potrebno se je bilo spustiti do Cerknega po lokalni cesti:
Cerkno-Škofja Loka. Pot se je nekoliko vlekla do centra Cerknega,
kjer je hotel, avtobusna postaja, gostinski lokali. Tu sva počakala
avtobus za Bovec. Naslednji dan sva želela prehoditi najino prvo
etapo pešpoti Alpe Adria: Bovec-Vršič.
Center Cerknega |
