Iskratel-Mohor-Iskratel

POHODI PO LASTNI ZAMISLI

Iskratel - Mohor - Iskratel

Po nekaj dnevnih dežja, se je ob koncu decembra 2013 zopet zgodil dan brez dežja. Nedeževni oblaki s trakovi jasnine so se dokaj hitro premikali proti zahodu. Tej situaciji rečemo tudi podsončnik. S prijateljem sva se odločila, da prehodiva traso od Iskretela v Kranju do Mohorja (957 m) v Škofjeloškem hribovju. Po isti poti sva se nameravala tudi vrniti.

Pogled na Jošt v bližini Iskratela

Avtomobila sva parkirala na parkirišču Iskratela na severni strani, vzdolž ceste Kranj - Škofja Loka. Nekaj sto metrov sva naredila ob prej omenjeni cesti, ki je izredno prometna. Zelo malo je trenutkov na tej cesti, ko je sploh možno prečiti cesto zaradi mimo vozečih avtomobilov.

Midva sva po nekaj časa čakanja dočakala takšen trenutek in urno sva prečkala cesto in se odpravila proti naselju Stražišče. Najprej sva hodila po severnem robu Sorškega polja, ki se je tu končeval s prej omenjenim naseljem. Opazil sem, da sva šla mimo privatnega muzeja Hafnar. Malo kasneje pa še mimo bara Plesnik. Nato pa sva prišla že na glavno cesto, ki pelje iz Stražišča proti Bitnjam oziroma proti Laboram. Kmalu, ko sva prišla na to cesto, sva zavila na Pot v puškarno. Ko sva prišla do tega obrata, sva zavila po makadamskem kolovozu proti Joštu. Tu sva tudi opazila Jakobove oznake, ki označujejo Emino pot.

Nekdanja Puškarna (sedaj Bauimex)

Zelo malo časa sva hodila po ravnem, kajti pot se je začela vzpenjati v bregove Jošta. Šlo je za gozdne poti, po katerih je tekla voda zaradi deževja, katerega smo bili deležni v predhodnih dnevih. Na vsake toliko časa sva se s prijateljem vgreznila v plitvo blato. Višje v bregu sva opazila tudi steze, ki so jih naredili z gorskimi kolesi. Ta pot je vijugala po pobočju glede na vožnjo kolesarjev po bregu navzdol. Po kakšni uri in pol hoje sva prišla že kar visoko pod Jošt, in sicer v vas Javornik. Značilne gorenjske kmečke hiše so spremenile najino dosedanjo pokrajino. Lepo so se vklapljale v strme bregove, poraščene z zdravim iglastim gozdom. Med njimi pa se je vila asfaltna cesta, zaščitena z aluminjasto ograjo, proti sedlu Čepulje. Med hišami sva videla nekatere domačine, ki so bili zaposleni z delom.

Vas Javornik

Midva pa sva krenila po markirani gozdni stezi v strm breg. Na ta način sva se izognila sedlu Čepulje. Ko sva prišla na vrh grebena, sva se najprej po običajni gozdni stezi usmerila proti Mohorju. Nato pa me je presenetila gozdna steza, ki je bila sicer dokaj dobro "vdelana" v strmo pobočje, vendar prepredena s koreninami, ki so bile prepojene z vlago. Zaradi tega je bila ta steza dokaj drseča. Noge sem previdno polagal na podlago, da sem onemogočil zdrse, ki se ne bi končali prav dobro. Po kakšnih 300 m sva prišla zopet na normalno stezo. Zagledala sva tudi makadamski kolovoz, ki se je potem izmenjeval z gozdnimi stezami vse do vrha Mohorja. Tu sva tudi srečala znanca, organizatorja planinskih izletov pri PD Iskra. Z racionalnimi koraki in zložljivimi palicami v rokah, se je elegantno gibal po valovitem terenu. Nekaj časa sva hodila za njim, kakšnih 50 metrov. Ko smo prišli do osamljene hiše na poseki, nad katero gre steza v breg, sem ga opazoval, kako je z enakomernimi koraki in soročnim odrivanjem "izginil" med smrekami. Ko pa se je pot zoper zravnala, sva se mu pričela približevati. Kmalu sva ga tudi prehitela in ta del poti sva prehodila najhitreje.

Tu se je makadamska cesta tudi bolj strmo dvigovala, kar je imelo za posledico, da sem postajal vse bolj zadihan. Ko pa sva prišla na bolj raven del poti, tudi ni bilo več dreves. Na levi strani sva lahko opazovala dolino Selške Sore. Nikakor ni bilo mogoče, da se ne bi oči ustavile na pobočjih Starega vrha. To pobočje izstopa zaradi smučarskih prog, ki so bile brez snega zaradi odjuge. Vendar pa je obstajala na teh pobočjih dolga bela lisa, ki je govorila, da je bilo letos pobočje že zasneženo z umetnim snegom. Bregove nad Selško Soro so tvorili gozdovi in razmetane hiše in cerkve. Na desni strani pa so nase opozarjale Karavanke. Bilo ja kar nekoliko nenavadno, da sta bile Kriška gora in Dobrča brez snega. Golica, Stol, Begunjščica ... pa so bili pokriti z belo oddejo. Podobno je veljako tudi za Kamniško-Savinjske Alpe. Bolj blizu pred nama pa je bila Jelovica, z tradicionalnimi vasmi na svojih pobočjih: Podblico, Jamnikom ... Za Jelovico pa se je s snegom pokrit v nebo dvigoval Ratitovec. Oči pa so zazrle tudi Soriško planino v daljavi.

Po lepi panoramski poti smo se sedaj približevali Mohorju. Sedaj smo bili v koloni že trije. Najprej sva prehitela moškega, ki sem ga prej omenil, potem pa naju je dohitel. Malo smo pokramljali o PD Iskra, njihovih izletih v daljni in bližni preteklosti, trendih ... Kmalu smo se približali hiši pod Mohorjem. Nato pa nas je ločilo slabih 10 minut do vrha, kjer stoji cerkev Sv. Mohorja, ki spada pod župnijo Selce. Lahko sem opazoval še eno gorsko cerkev, ki navadno najde svoje mesto na vrhu hriba. Ker smo bili v božičnem času, sva s prijateljem ogledovala božične jaslice, ki so bile okrašene s figuricami 3 kraljev, Marijo in Jezusom ...

Cerkev Sv. Mohorja (952 m)

Po krajšem postanku na Mohorju, sva se s prijateljem odpravila nazaj po isti poti proti tovarni Iskratela v Kranju, od koder sva tudi prišla. Vendar sva se pri hoji navzdol izognila stezi, ki je potekala po strmem pobočju. Ker sva se želela okrepčati v gostilni Rekar na Orehku, sva v dolino odšla po asfaltni cesti mimo Čepulj, Javornika in Pševa, kajti prijatelj je imel samo planinske čevlje in ni želel iti v gostino v blatnih čevljih.

Na dem delu poti sva srečevala veliko pohodnikov, ki so hodili v smeri Jošta oziroma v najini smeri proti Stražišču. Bolj sva se približevala ravnini, več avtomobilov sva lahko videla, ki so bili parkirani na najini desni strani, na mestih, kjer je bilo to mogoče.

Najina pot se je končala zelo podobno, kot se je pričela, vendar je v tem času minilo 7 ur. Lokalna cesta Kranj - Škofja Loka je bila še vedno polna avtomobilov, da sva le s težavo pričakala trenutek, ko je bilo možno prečenje. Potem pa samo še pot do avtomobila in vožnja do gostilne Rekar. Od tu pa v malo kasnejšem času proti domu.

Pohod je bil zanimiv, ker sem šel po dolgem času zopet po poti, ki sem jo že pretekel pred mnogimi leti, ko smo se s tekaškimi prijatelji pripravljali na tek trojk v Ljubljani. Tega sem se zavedal v zgornjem delu poti, ko se mi je kot blisk prikazala slika iz preteklosti, kako smo se v tekaškem koraku dvigovali proti Joštu. Potem pa se mi je odvrtel še preostali del filma.

Poleg tega pa se je bilo lepo gibati po hriboviti pokrajini, ki nudi lepe panoramske poglede, srečevanje pohodnikov in obujanje starih spominov glede hoje po teh delih.