|
|
Konec julija 2013 je Slovenijo zajel
vročinski val. Z Mihom sva se v Postojno pripeljala ob jutranjem
svitu, da bi bila deležna čim manj vročine, kajti za ta dan je bilo
napovedanih 38°C. Taka vročine še nisem doživel, zato me je
zanimalo, kako vroče bo. Pohod iz Postojne čez obronke Javornikov do
Pivke (gpx sled -
uporaba na svojo odgovornost) sva pričela pred Železniško postajo Postojna.
Železniška postaja Postojna
Najprej sva morala do bližnih hiš na vzhodu Postojne. Nato pa iti po
cesti, ki naju je vodila čez avtocesto: Ljubljana - Koper proti Koči
Mladika na Pečni Rebri.
Most čez avtocesto v bližini Ravbarkomande
Ob poti sva videla tudi smerokaze, ki so naju usmerjali proti hribu
Sv. Trojica. Okoli naju je bila kraška pokrajina. V gozdovih je
prevladovalo listnato drevje. Zelo dobro so tu uspevale breze.
Kraljestvo gozdov so prekinjali travniki po pobočjih s posušeno
visoko travo in drugim rastlinjem. Nekoliko več življenja je bilo v
cvetilicah. Najboljše pa je tu rastel raznovrsten plevel, ki
ni kazal nobene izsušenosti.
Na takih delih, v visoki travi, so steze
zaraščene. Pohodnik vidi stezo pred seboj bolj slabo, pogosto so na
njej manjše skale. Pojavljajo se tudi manjše luknje in neravnost
terena. Šele ko pride steza v gozd, postane manj zaraščena, in
posledično je korak manj obremenjen. Pohodnika ves čas hoje
"praskajo" po golih nogah razne trave, rože ... Najhuje pa je, če po
koži podrgne kakšna bodičasta rastlina. Takrat pa telo preplavi
bolečina. Ves čas je treba paziti, da ne bi slučajno stopil na
kakšno kačo. Osebno jo še nisem videl na takem terenu. Izgleda pa to
idealno področje za plazilce. Je pa seveda to ugodno okolje tudi za
zveri: medvede, volkove. Na srečo tudi teh nisva ozrla.
Travnata pokrajina na Javornikih
V daljavi sva lahko opazovala tudi vojaško vadišče Poček.
Pogled na vojaško vadišče Poček
Po kakšnih 2 urah hoje sva prišla na makadamsko cesto, po kateri sva
odšla do vzpona na Sv. Trojico. Ko sva prišla pod zadnji vzpon na
Sv. Trojico, sva za nekaj minut obstala, zajela sapo in pričela z
vzponom.
Začetek vzpona na Sv. Trojico
Kar nekajkrat med hojo sva slišala zvonenje, ki je prihajalo iz Sv.
Trojice. Zvonovi so oddajali prijeten zvok, ki se je širil po
okolici. Le zvonenje se mi je zdelo nekoliko stihijsko, kajti ni
oznanjalo niti določen čas, niti določen del dneva, niti opozorilo
na verski obred.
Določene markacije na poti so opozarjale, da je tu nekoč
potekala Slovenska planinska pot. To markacijo sem prepoznal, ker je
bila Knafeljčevim markacijam dodana enka. Po novem ne gre več
Slovenska planinska pot iz Nanosa v Postojno in potem naprej proti
Pivki po današnji najini trasi, temveč gre iz Nanosa v Razdrto in
nato naprej preko Senožeč do Vremščice. Na Vremščici se stara in
nova Slovenska planinska pot zopet srečata.
Knafeljčeve markacije na vzponu na Sv. Trojico
Po kakšnih 45 minutah vzpona, sva prišla na vrh Sv. Trojice. Najprej
sva se ustavila na vrhu, ki ga označuje večji kamen, na katerega je
nameščen manjši križ. Na kamnu pa je zapisano: Sveta Trojica (1123
m)
Vrh Sv. Trojica
Po krajšem postanku na vrhu, pa sva se odpravila proti cerkvici,
kjer je bilo tudi zatišje pred vetrom, kajti na vrhu je pihalo s
srednjo močjo. Ta veter je bil osvežitev, kajti zniževal je vročino,
ki naju je čakala v nadaljevanju poti do Pivke.
Miha je ugotovil, da lahko obiskovalci zvonijo sami. Potrebno se je
samo povzpeti po železnih vhodnih vratih, da dosežemo vrv, ki
omogočajo zvonenje. Miha se je povzpel po vratih in sprožil
zvonenje. Ugotovila sva, kadarkoli zvoni na Sv. Trojici, to storijo
obiskovalci.
Cerkev na Sv. Trojici
Iz vrha sva se odpravila po kamniti cesti navzdol, dokler nisva
prišla do gozdnega kolovoza, ki se je na začetku strmo spuščal skozi
gozd, dokler nisva prišla do travnikov, ki so imeli podobne
značilnosti kot na poti proti Sv. Trojici. Njihova posebnost je
bila, da so bili v zgornjem delu manjših površin. Njihova površina
se je povečala, ko sva prišla v bližino presihajočih Pivških jezer,
in sicer Petelinskega jezera. Tu pa sva se spustila po travniškem
pobočju do nižinskih gozdov.
Pašnik Vlačno nad presihajočim Petelinskim
jezerom
Na tem delu poti, ki naju je vodila skozi gozdove in travnike, pa
sva že občutila vročino, ki jo nisva bila vajena. Pila sva veliko
tekočine, da sva se izognila dehidraciji. Kmalu sva prišla v
Slovensko vas. Šla sva mimo bodočega Ekomuzeja pivških presihajočih
jezer, ki naj bi bil odprt v septembru 2013.
Bodoči Ekomuzej pivških presihajočih jezer
Iz Slovenske vasi naju je pot vodila proti Petelinjem in nato ni več
daleč do Pivke. Do Pivke sva hodila po pločniku, kajti tu gre
regionalna cesta proti Ilirski Bistrici in nato naprej proti Reki.
Cesta je bila zelo prometna, zato sva se razveselila pločnikov. Do
Železniške postaje Pivka je bilo od Petelinj okoli 2,5 km.
Železniška postaja Pivka
Tokrat sva zopet hodila po značilni Kraški pokrajini. Listnate
gozdove prekinjajo večji ali manjši travniki. Pod hribi pa so v
dolini manjše vasi, z nekoliko večjimi naselji kot so Pivka,
Postojna ... Gradnja je že bolj mediterantska, kajti gre za določene
kamnite stavbe, kjer kamen povezuje beton, npr. cerkev na Sv.
Trojici, Železniška postaja Pivka ... |
