|
|
Že ves teden oktoberskih počitnic 2014 je
lepo vreme, večinoma sončno brez kakaršne koli megle. Kot naročen
dan za pohod iz Krope do Jamnika. Od koder se lahko odpravimo na
Vodiško planino in iz Partizanskega doma na Vodiški planini naredimo
še zadnji kos poti do Krope. Pred pohodom sem prebiral Zgodbe iz Krope, ki jih je spisal Jože Bertoncelj, znan
umetnostni kovač iz Krope. Poleg tega sem bral tudi o turističnih
znamenitosti Krope. Na podlagi teh informacij sem na Kropo gledal z
drugimi očmi, kot sem do sedaj.
Ko sem se v poznem jutru pripeljal do Krope, sem avto parkiral v
središču Krope, malo severneje od miniaturnega trga v Kropi, ob
potoku Kroparici. Tu je bil lepo urejen parkirni prostor. Gospo, ki
je bila zaposlena z določenimi opravili pred hišo, sem vprašal, če
lahko parkiram, pa je samo z rameni skomignila, kar je pomenila, da
ni bila preveč navdušena nad mojo namero. Ker me ni izrecno
prepovedala, sem izkoristil ponujeno priložnost.
Pri orientaciji sem se zopet nanašal na svoj navigacijski
pripomoček: Oregon 450. Že doma sem s pomočjo Googlove zemlje in
Alpe Adria Topa vrisal zamišljeno pot. Kot že mnogokrat do sedaj sem
začel z iskanjem začetka moje sledi. Naprava me je usmerila proti
jugu, čez most Kroparce proti
Kovaškemu
muzeju. Ugotovil sem, da sem že preveč vzhodno, zato sem naredil
nekaj korakov proti zahodu, v smeri
Fovšaritnice, stare kroparske hiše, kjer je v času izdelovanja
žeblov v Kropi, od kar pa je že preteklo ogromno vode v strugi
Kroparce, živelo veliko družin. Le-te so imele skupno kuhinjo in med
kuharicami ter med člani gospodinjstva se je pogosto pojavljala
"fovšarija" glede jedi, ki so jih pripravljale posamezne družine. Tu
sem zagledal ozko tlakovano pot, ki se je vila navzgor med hišami.
Že po nekaj korakih sem opazil, da imam pravo smer.
Začetek pohoda proti Jamniku v Kropi
Kamnite poti je bilo kmalu konec, pričel se je
ozek
kolovoz, posut z odpadlim jesenskim listjem, ki pa je bil na
poti v manjših količinah. Pot ni šla dolgo časa proti jugu, kajti
kmalu se je prečno usmerila proti vzhodu. Postajala je vse ožja, na
njej je bilo vse več listja in sledi v listju so nakazovale, da tu v
času dežja, dere voda. Druga razlaga bi bila, da tu gor in dol hodi
veliko pohodnikov, vendar bi jaz bolj pritrdil prvi hipotezi. Od tu
sem se opazoval Kropo in
strmo
pobočje na severni strani Krope, ki se je strmo dvigavalo proti
nebu.
Gozdna steza proti Jamniku
Jasno mi je bilo, da ne hodim po markirani stezi, kajti niti na
začetku poti niti višje v strmini ni bilo nikjer nobene knafeljčeve
markacije. Vznemirjala me je samo misel, kaj če naletim na podrta
drevesa, ki bi mi preprečila nadaljno hojo. Pozimi tega leta je bil
velik žledolom in vetrolom, ki sta družno podrla številna drevesa,
ki so podlegla sili težnosti iz različnih razlogov. Na mojo srečo se
mi niso zgodila podrta drevesa, le na enem mestu so ležale bukve čez
stezo, vendar je izgledalo, da je nekdo ta problem rešil z žaganjem,
da se je lahko pohodnik prebil mimo njih.
Ko sem prišel na vrh grebena, me je čakal dokaj širok kolovoz, ki pa
se je sedaj usmeril proti jugozahodu, v pravo smer proti Jamniku. Ta
kolovoz je imel v nadaljevanju številne odcepe, eden izmed njih,
katerega sem ocenjeval, da bi bil lahko pravi, je imel številna
podrta drevesa po stezi in jasno mi je bilo, da je neprehoden. Na
mojo srečo pa je šla prava pot drugje, in sicer po ilovnatih
žlebovih, z dosti listja, ki pa ni bil moteč za hojo. Ko sem se
prebijal proti Jamniku po prej opisani poti, sem višje na moje
veselje opazil knafeljčeve markacije. S pomočjo njih sem tudi lahko
ugotovil, da le-te usmerjajo pohodnike po drugih stezah proti Kropi,
kot sem jo sam prehodil.
Markacije, ki so usmerjale pohodnika proti Kropi
Po kakšnih 10 minutah, ko sem videl markacije, sem nad sabo opazil
lokalno cesto: Kropa - Dražgoše. Tik pred cesto, sem na levi strani
opazil
stanovanjski objekt, za katerega pa ne vem, ali je bil vikend,
lovski dom ... Od tu najprej sem nekaj časa hodil po prej omenjeni
asfaltni
cesti. Z zanimanjem sem opazoval
cerkev na
Jamniku, ki zaradi svoje pojave fascinira mimoidoče.
Ravnodušnega pa me niso pustile niti Kamniško-Savinjske alpe (Storžič,
Kočna, Grintavec ...), katere dodajajo prostoru fascinanten
izgled.
Ko sem prišel do table Jamnik, me je
smerokaz
Vodice (Vodiška planina) usmeril v dokaj strm kolovoz, ki je bil
del pobočja na zahodni strani. Jasno mi je bilo, da moram priti na
vrh jeloviškega grebena, ki je bil na nadmorski višini od 1.100 m do
1.300 m. Do vrha vodi ves čas
ilovnati
kolovoz ali
makadamska
cesta. Vsi odcepi so označeni
s
smerokazi in knafeljčevimi markacijami, da pohodnik na tem delu
poti ne more zgrešiti poti, tudi če mu ni v pomoč GPS naprava.
Ko sem prišel na vrh grebena, pa me je čakala grebenska pot proti
Vodiški planini. Na začetku se pot umakne nekaj sto metrov v
notranjost planote, da ne hodimo ob prepadu. Proti Vodiški planini
hodimo po prijetnih ilovnatih kolovozih. Pot pa je dobro označena s
številnim markacijami, ki so bile narejene v bližni preteklosti.
Take situacije pohodniku nudijo brezkrbnost in čas za sprostitev, če
pogosto ne hodiš po teh poteh.
Kolovozi po planoti Jelovice v smeri Vodiške planine
Po kakšnih 45 minutah hoje, ki je bila prej opisana, pa me je
presenetil
smerokaz, ki me je usmerjal proti vzhodu, na rob grebena, ki se
dviguje na zahodni strani Krope. Kar nekaj časa nazaj sem to pot že
najman dvakrat prehodil, v smeri, ki sem jo hodil tega dne oziroma v
nasprotni smeri. V spominu sem imel dogajanje, ko sem iskal v
preteklosti pot proti Zidani skali in Črnemu vrhu. Zavest, da bom
lahko imel problem, da najdem to pot, posebno, ker na GSP napravi
nisem imel pravilno vrisano smer, ker Adria topo nima vrisane
pravilno te poti, je v meni vzbujala nemir. Ta strah je bil odveč,
kajti uspešno sem zavil na razcepu poti proti grebenu. Morda mora
imeti pohodnik tu malo sokoljevega vida, da opazi knafeljčeve
markacije po drevesih, ki pa znajo biti za koga tudi nevidne. Potem
pa nas lahko bolj izrazit kolovoz odpelje v napačno smer in se lahko
izgubimo oziroma nepotrebno izgubljamo čas za iskanje prave poti.
Proti Zidani skali, ki je ena izmed najvišjih točk pohoda, sem se
prebijal po
planinski poti, tik ob prepadu. Kasneje sem z zadovoljstvom sem
ob robu
Zidane
skale (1.250 m) opazoval
Kropo iz ptičje perspektive ter Karavanke (Stol, Begunjščico,
Košuto ...) in Kamniško-Savinjske alpe. Od tu najprej sem se
povzpel še do Črnega vrha (1.304 m) in nato spustil do spomenika
Cankarjevega bataljona. Spust se je potem nadaljeval do Vodiške
planine.
Spust proti Vodiški planini
Vodiška planina se je tega dne kopala v zgodnjem popoldanskem soncu.
Simpatično kočo zunaj obdajajo številne informativne table (Natura,
o starodavni
lipi,
kulinarična ponudba,
o Vodiški
planini ...). Opaziti ni bilo veliko obiskovalcev koče, kljub
temu pa so na klopci pred kočo sedeli: 2 moška in 2 ženski. Živahno
so se pogovarjali v narečju, ki je značilno za Radovljico in njeno
okolico. Kasneje se je izkazalo, da je bila ena od žensk oskrbnica
koče, ker me je vprašala, če me lahko s čim postreže. Razložil sem
ji, da se takoj odpravljam proti Kropi. Prosil sem jo za mobilno
številko, če bom kdaj potreboval kontakt. Odšla je v kočo in kmalu
mi je prinesla mobilno številko Partizanskega doma na Vodiški
planini: 030 258 419.
Prvič pa sam si tudi bolj natačno ogledal
ogromno,
košato lipo, za katero je pisalo, da je stara 500 let. Torej je
svoje otroštvo že imela v letu 1.500.
Partizanski dom na Vodiški planini
Iz Vodiške planine sem se odpravil proti Kropi. Sveže markacije so
me usmerjale v pravo smer. Kmalu sem se začel strmo spuščati proti
Kropi. Na
planinski poti je bilo veliko odpadlega, rjavega lista, po
katerem sem bredel podobno kot po nizkem snegu, s to razliko, da sem
pri vsakem koraku upal, da ne bom stopil na kakšen neraven predmet,
ki bi mi povzročil zvin gležnja. Kljub nevidni podlagi zaradi prej
opisanega listja, sem bil vsak korak bližje Kropi. Na približno
polovici prehojene poti sem prišel do razcepa, kjer sem se odločal
za pot proti središču Krope in proti izviru Kroparice. Ker še nisem
bil nikoli pri izviru Kroparice, sem se odločil za to pot.
Razcep, ki nas usmerja proti cerkvi v Kropi ali
izviru Kroparice
Proti izviru Kroparice se je nadaljevala podobna pot kot do sedaj:
strma in pokrita z listjem. Ko sem se pričel približevati izviru, je
žuborenje potoka postajalo vse bolj glasno. Ko pa sem stopil na
leseni most, sem lahko zagledal
potok,
ki je po bregu tekel proti Kropi. Človeška roka mu je uredila strugo
z jezovi in mu uredila kamnito podlago. Vodno-gospodarstvo
Radovljica se je tega potoka lotila strokovno, kajti table so
opozarjale, da je tu gibanje omejeno, ker gre za vodno zajetje.
Kljub temu pa me je radovednost gnala do
izvira
Kroparice, ki je iz pod skal drla na površje in se v obliki
manjših slapov stekala proti dolini. Že kmalu po izviru je bil njen
tok dokaj velik.
Izvir potoka Kroparica
Čakal me je še zadnji del poti do Krope. Najprej sem šel mimo
Stare fužine - žaga
in mlin
in po nekaj sto metrih stopil na asfaltno cesto: Kropa -
Jamnik. Na ovinku sem zagledal
staro
kovačijo. Kmalu sem prišel do
krajevne
table: Kropa. Obe cerkvi, velike in nekoliko manjše hiše, večina
izmed njih starejšega datuma izgradnje in Kroparica so tvorile
zanimivo kombinacijo, ki je bila všečna mojim očem. Potok Kroparica
pa je v tem delu ves čas močno žuborel, kar mi ni bilo vsakdanje.
Spraševal sem se, ali to prebivalcev nič ne moti? Temu potoko pa
verjetno niso nasprotovali kovači, ki so za svojo kovaško obrt
potrebovali stalno vodno energijo. Tik preden sem prišel v Kropo,
sem šel še mimo žebljarske kovačnince, ki je muzejski objekt, t.i.
vigenjc Vice.
Pohod pa sem zaključil tam, kjer sem ga začel,
na Fužinarskem trgu - placu. Vendar sem se ob zaključku pohoda vzel
nekoliko več časa za ogled stavb in ostale potrebne infrastrukture
na tem trgu in njegovi bližini. Iz videnega sem lahko zaključil, da
so tu nekoč živeli obrtniki, ki so imeli prmerne dohodke, če
sklepamo iz videza hiš, ki so bile dokaj velike s številnimi okni.
Nekatere so bile prenovljene, druge ne, torej so kazale še bolj
prvoten videz. Očitno je to kraj, katerega lastniki hiš se morajo
držati predpisov o kulturni dediščini. Kraj pa zaznamuje tudi
umetnostno kovaštvo, kajti opazimo lahko številne okrasne in
uporabne predmete, ki so skovani iz železa, npr.
ulične
svetilke, "gavtre" na oknih,
ograje,
vhodna vrata z dodatki iz ličnega oblikovanega železa npr. kljuke,
okrasni zmaj,
okrasna nakovala,
spomenik
v spomin borcev iz NOB ... Spregledal pa tudi nisem
informativnih tabel na Fužinarskem trgu, ki obiskovalce
obveščajo, katere storitve, povezane s turizmom, ponuja Kropa. Na
koncu naj naštejem še gostinske obrate, ki sem jih opazil: gostilna
pri Jarmu,
apartma Pr Kovač, C bar Kropa ...
Hiše nad fužinarskim trgom v Kropi
Pohod je bil zanimiv. Na koncu, ko sem videl, da je bila prehojena
razdalja okoli 10 km, sem bila kar malo presenečen, kar čez palec mi
je bila pot daljša. Kljub temu, da sem tu že nekajkrat hodil, pa sem
tokrat spoznaval stvari, ki jih do sedaj nisem poznal o Kropi.
GPS sled pohoda, lahko dobite
tukaj.
Za film iz pohoda, kliknite
tukaj.
Za slike iz pohoda, kliknite
tukaj. |
