|
|
Tokrat sva se z Mihom z avtomobilom
pripeljala v Velenje, kjer sva želala hoditi na relaciji:
Velenje - Paški Kozjek - Vitanje - Zreče (gps
sled-uporaba na lastno odgovornost). Parkirala sva v
nakupovalnem centru Mercator v Velenju, kjer je parkiranje
brezplačno. V dokaj hladnem avgustovskem jutru sva se odpravila
proti Paškemu Kozjaku. Opazovala sva Velenje, ki je s svojo
arhitekturno in urbanistično modernostjo nekaj posebnega med
slovenskimi mesti, saj je bil večji del zgrajen po 2. svetovni
vojni. Ne izstopa pa po svoji velikosti, saj bi lahko celo mesto
predstavljalo manjši del kakšnega velikega mesta, tudi Ljubljane. Na
začetku sva kar malo predolgo hodila po glavni ulici in ko sva na
GPS napravi ugotovila, da gre najina pot nekoliko bolj južno, sva
šla proti tej ozki asfaltni cesti, kar čez travnik. Na najino srečo
je bila nizka trava. Za najinim hrbtom sva opazila valjasti bel dim,
ki se je valil iz prav takšnih dimnikov. Meni se je zdelo, da so to
šoštanske elektrarne, kar nama je malo kasneje pritrdila tudi
sprehajalka s psom. Predstavljal sem si, da je Šoštanj bolj oddaljen
od Velenja, pa bi lahko rekli, da se držita skoraj skupaj. Vpliv te
termoelektrarane in njen izgled sva potem lahko opazovala višje na
Paškem Kozjaku.
Velenje
Pot sva nadaljevala v bližini stolpa na vzhodnem delu Velenja.
Urbanisti so na tem prostoru, ki je predstavljal manjšo vzpetino nad
Velenjem, predvideli stanovanjske hiše, ki so lepo dopolnjevale
blokovska naselja.
Stanovanjsko naselje na vzhodnem delu Velenja
Nadaljevala sva z vzpenjanjem. Kmalu sva prišla v gozd, v katerem
sva opazila dokaj velike vrtače, kar pomeni, da sva prišla na kraški
svet. Šla sva tudi mimo znamenja, ki je bil narejen v stilu, ki sva
jih videla tudi okoli Celja, in sicer v smeri Velenja.
Znamenje v bližini zaselka Bevče
Ko sva prišla iz tega gozda nad zaselkom Šalek, naju je pot vodila
skozi Bevče in Lopatnik. Sedaj sva pridobila že nekaj višina, da sva
lahko pod nama opazovala krajino v bližini Velenja. Travniki, polja,
košati gozdovi in hiše z rdečo kritino so nama ustavarili lep
pogled. V ozadju pa sva lahko opazovala verigo hribov: Šmohor,
Mrzlico in Čemšeniško planino.
Pogled v dolino iz zaselka Lopatnik, v bližini
Lipja
Tu sva hotela iti v zaselek Liplje, kar pa je seveda bilo iz smeri.
Tu nama je GPS naprava pomagala, da sva ostala v pravi smeri. Po
strmem kolovozu sva se začela vzpenjati skozi gozdnato hribovsko
pokrajino. Malo višje sva zopet prišla na makadamsko pot, ki naju je
odpeljala višje proti Paškemu Kozjaku. Ko sva bila višje, se nama je
tudi prikazala pokrajina Paškega Kozjaka. Lahko bi rekli, da je ta
svet zelo podoben tistemu na Pohorju, samo smreke so malo manj
košate in temno zelene. Očitno je bilo, da je gozd v tem delu, ko
sva dosegla Paški Kozjek, poškodovan od tistega belega dima, ki sem
ga opisal na začetku. Smrekovo in listnato drevje je bilo bolehno,
bolj svetlih barvu in z bolj malo listov oz. iglic ter tudi manj
vej. Gozdnato pokrajino so prekinjali travniki. Na nekaterih izmed
njih so zrasle domačije. Vsa pokrajina pa je bila prepletena z
dolininami in dokaj strmimi hribi. Šlo je za valovito planotasto
pokrajino.
Paški Kozjek
Na poti so naju spremljali tudi pašniki. Najprej sva šla mimo
pašnika, ki je bil skrbno ograjeno in ko sva prišla do vrat, ki so
vodile do njega, je bila na njih veriga s ključavnico. Jasno nama je
bila, da lastnik ne dovoli prehoda po makadamski cesti. Zato sva se
morala spustiti na kolovoz pod tem pašnikom, ki naju je pripeljal
zopet na stezo, kjer se je končal ograjen pašnik.
V bližini Koča na Paškem Kozjaku, pa je bila domačija, kjer sva na
pašniku opazila bika, ki naju je opazoval leže v stilu psa čuvaja.
Bik v bližini planinskega doma na Paškem Kozjaku
Tik preden sva prišla do planinskega doma na Paškem Kozjaku, sva
lahko uživala v domiselno urejeni vzpetinici s cvetjem pri vikendu.
Nekatero cvetje je raslo iz zemlje, drugo pa je bilo položeno v
cilindraste posode, ki so bile narejene iz kamnov, ki jih je
povezoval beton. To sceno pa so poživljali palčki, cerkev, kipec Sv.
Marije ...
Ličen vikend na Paškem Kozjaku
Okrepčala sva se v planinskem domu na Paškem Kozjaku. Teknila nama
je goveja juha z rezenci in kosi mesa. Tu sva opazila ljudi, ki so
se do doma pripeljali z avtomobili iz raznih smeri: Velenja, Dobrne
... Mimo doma so se vozili tudi kolesarji na gorskih kolesih,
motoristi na moto cross motorjih. Ostali pa smo bili pohodniki. Od
tu pa se je lepo videla tudi
termoelektrarna Šoštanj,
koristna iz vidika ekonomije. Po drugi strani pa se človek misli,
kako je bilo lepo tukaj, ko ni bilo te termoelektrarne, s svojimi
belimi izpusti.
Planinski dom na Paškem Kozjaku
Od Planinskega doma na Paškem Kozjaku naju je
makadamska cesta
vodila pod grebenom proti Vitanjem. Do Vitanj je kakšnih 3 ure hoda
kot piše pri planinskem domu. Cesta se malo spušča, v glavnem pa
dviguje proti Basališču (1272 m), ki je najvišji vrh Paškega
Kozjaka. Na začetku te poti se spominjam ogromne
breze. Na
vsake toliko časa sva šla mimo kakšne domačije s pašniki. Zapomnil
sem se domačije z izgriščem za odbojko, ki leži na 1000 m višine.
Domačija pod hribom Basališče
Ko sva prišla v bližino hriba Basališče, pa sva se začela nekoliko
bolj strmo vzpenjati po gozdarski makadamski cesti. Ko sva prišla na
sedlo, se nisva usmerila proti Basališču, ampak sva nadaljevala pot
po markirani stezi proti Vitanjem, in sicer najprej proti zaselku
Brezen. Na tem mestu sva občudovala lično
lovsko
opazovalnico. Od tu se je vila dokaj strma markirana planinska
pot proti Vitanjem. Na tem delu poti sva se z zanimanjem ogledala
ogromno mravljišče
in lovsko kočo.
Sedlo, kjer gre planinska steza proti Vitanju
Ko sva prišla do zaselka Brezen se je pojavila tudi asfaltna cesta,
po kateri pa nisva kaj dosti hodila.
Po kakšni uri spuščanja, sva prišla do razgledne točke na Vitanje.
Odprl se je lep pogled na to naselbino. Miha je opazil tudi
vesoljski muzej v Vitanju (Kulturno središče evropskih vesoljskih
tehnologij), kajti iz Vitanj izvira rod Potočnikov, med katerimi je
najbolj znan Herman Potočnik Noordung, ki se je ukvarjal z
vesoljskimi znanostmi.
Pogled na Vitanje iz hriba Basališče
Po kakšnih 30 minut hoje sva prišla v Vitanje, sicer po dokaj strmi
planinski poti. V Vitanju sva se okrepčala v
gostilni ob poti,
kjer sva opazila manjše mestno jedro. Posebnost tega jedra so bili
jasni napisi
nekaterih priimkov nad vrati, ki so pripadali lastnikom hiš.
Del Vitanj s podobo manjšega
mestnega jedra
V nadaljevaju sva kar nekaj časa
hodila skozi Vitanje. Opazila sva, da imajo v naselju več cerkva. Na
severni strani pa se je dvigovalo Pohorje, kjer so se prepletali
gozdovi, travniki in kmetije, morda tudi stanovanjske hiše.
Vitanje
Iz Vitanj sva nadaljevala pot proti Zrečam. Po asfaltni cesti sva se
vzpela nad Vitanjem in naredila skoraj 200 m višinske razlike. Tu
sva šla skozi zaselek Stenica. Tu sva v glavnem hodila po gozdu.
Dokler nisva prišla do regionalne ceste: Velenje - Zreče v bližini
zaselka Zabork. Znašla sva se na dokaj
prometni cesti, kjer
sva se umikala iz roba cestišča, ko sva zagledala kakšen avtomobil
pred nama. V nadaljevanju sva šla mimo vasi: Polajna, Lipa in
Stranice. Spregledala nisva tudi
kamnoloma v
bližini vasi Stranice, kjer so podrli ogromen del gore. S svojo
očarljivostjo pa naju je pritegnila vas Stranice.
Vas Stranice
Tu sva tudi zavila iz regionalne ceste proti Zrečam, bolj točno
najprej proti zaselku Križevec. S to potezo sva skrajšala pot do
Zreč. Zopet sva hodila po bolj prijetni ozki vaški cesti, ki se je
malo dvigovala, malo spuščala. Hodila sva mimo manjših
vinogradov.
Opazovala pa sva lahko tudi hriba Stolpnik in
Boč na najini desni
strani. V daljavi pa sva že videla
hrib, ki se dviguje
na vzhodnem delu Zreč, potem ko sva šla skozi vas Osredek pri
Zrečah. Vedela sva, da bova kmalu prispela v center Zreč. Ko sva
prišla do table Zreče, pa se je bilo treba samo povzpeti mimo
Zreškega Jezera do
ceste Roglja - Zreče. Potem pa samo še usmeriti proti jugovzhodu in
pred nama so se pojavili hoteli, avtobusna postaja, hotel Smogovec.
Prihod v Zreče
Doživela sva lep pohod po hribovju, ki se je dvigovalo do 1000 m
višine. Področje je bilo dokaj dobro naseljeno. Šla pa sva tudi
skozi 3 večja naselja: Velenje, Vitanje in Zreče. Zadnje dejanje je
bila vožnja s taksijem iz Zreč v Velenje.
|
