|
POHODI PO
TUJI ZAMISLI |
|||||||||||||||||||||
|
S PD Iskra Kranj smo se v mesecu avgustu 2015 odpravili v Visoke Ture, bolj natančno na tritisočak Säuleck (3.086 m) na avstrijskem Koroškem (gpx sled).
Iz Kranja smo se odpeljali ob 4. uri zjutraj. Deležni smo bili nočne vožnje proti Villachu in naprej proti Mallnitzu. Zdanilo se je malo pred Mallnitzom, da smo lahko na naši desni strani občudovali Visoke Ture (nem. Hohe Tauern), ki so bile obsijane z jutranjim soncem in tudi naš vrh, ki smo ga obiskali, Säuleck. Tik pred Mallnitzem smo zavili proti zaselku Dösen, po serpentinasti cesti, ki se je ves čas dvigovala. Šlo je za ozko asfaltno cesto, kjer se avtomobili le s težavo srečujejo. Dösen leži na višini okoli 1.500 m. Malo naprej od zaselka smo začeli naš pohod. Do vrha Säulecka nas je čakala 6 urna hoja.
Najprej smo se povzpeli do jezerca, ob katerem smo videli dve leseni hiši. Iz prve sta nas opazovali dve nagačeni lisici. Druga pa je bila bolj počitniška hišica. Blizu tega mesta, kjer se začne pot strmeje vzpenjati proti naslednjemu jezercu, ki nosi ime Konradlacke, si utira pot v dolino hodourniški potok. Po kakšni uri hoje pridemo do jezerca in planinske koče Konradhütte. Od tu pa se odpravimo v breg proti naslednji koči Dösner hütte, ki leži na višini 1.976 m.
Od Dösner hütte smo šli po udobni planinski poti, tudi mimo manjšega slapu, do koče Arthur von Schmid House (2.281 m), ki leži ob največjem jezercu v tem delu, ki so ga poimenovali Dösnersee. Tu smo opravili krajši počitek. Ob tej priliki smo se okrepčali, pri tem pa smo imeli družbo dveh konj in psa, ki so želeli kaj pregrizniti. Konj se je celo želel nahraniti s palicami, kar pa se je končalo le z ovohavanjem. Prisotni so menili, da ga privlači človeški pot na palici, ki vsebuje tudi sol.
Od koče pa smo se podali proti vrhu Säulecka. Že takoj nad kočo se je pokazala narava poti. Običajno so planinsko pot prekrivali manjši in večji skalnati bloki raznih oblik: kvadrastih, piramidastih, stožičastih ..., med katerimi so bile pogosto večje in manjše reže. Nekateri med njimi so bili nestabilni. Ko je na njih stopila človeška noga, so se zvračali v različne smeri. Le redko smo hodili po "gladki" planinski stezi. Na začetku smo se dokaj strmo vzpeli, potem pa smo hodili pod grebenom Säulecka. Dokler nismo po približno 1 uri hoje prišli pod vrh Säulecka.
Čakal nas je še zadnji vzpon po zahtevni poti na vrh tega tritisočaka. Hodili smo po veliki strmini in po skalnatih blokih proti vrhu. Markacije so nas vodile v pravilni smeri med neštetimi granitnimi skalami. Osebno sem z veliko težavo prišel do vrha, kajti v nogah nisem čutil več prave moči. Prisotno pa je bilo tudi nekaj strahu v divji gorski naravi. Na vrhu smo bili deležni lepih pogledov na Visoke Ture, Nockberge, Krnijske, Julijske Alpe in še posebej na Hochalmspitze (3.360 m), ki je sestavni del skupine Ankogel. Vrhovi neštetih gora so se dvigovali proti nebu. S svojimi različnimi rjavkastimi, zelenimi, sivimi ... kontrasti ter svojimi oblikami so vzbujali v človeku kar nadzemeljski občutek veličastnosti. Svojo nemoč so v bližnji okolici kazale gore s svojo močno erozijo. Pa tudi ledenikov je bilo vse manj in le na redkih mestih so bile še zaplane južnega snega na poti proti Säulecku.
Proti dolini smo se vrnili po isti poti, za kar smo potrebovali dobrih 5 ur. Ko smo prišli do avtobusa, je bilo že pozno popoldne okoli 18. ure. V letošnjem letu sem kar nekaj hodil po skalnatih blokih: Grobniške Alpe, Nizke Tatre, vendar še nikoli v takšni dolžini in po takih strminah kot so tu. Za to hojo potrebuješ dobro ravnotežje in tekočo hojo iz skale na skalo. |
||||||||||||||||||||
|
Copyright by Janez Černilec 2015 |
|||||||||||||||||||||
