|
|
Do Vrhnike sem se pripeljal z avtomobilom.
Avtocestna povezava Naklo - Vrhnika omogoča sorazmerno kratek
potovalni čas. Vozil sem se okoli 45 minut. Vrhnika je bila v
zgodnjem nedeljskem dopoldnevu, v mesecu juniju lepo obsijana s
soncem. Pred tem je bil vsaj en teden deževen. To se je čutilo tudi
v ozračju, saj le-ta še ni bil pretirano segret in čutilo se je še
nekoliko vlažnosti, ki jo je povzročilo deževje pred tem. Na ulicah
Vrhnike so ljudje počeli različne stvari: nekateri so posedali pred
gostinskimi lokali, drugi so se s kolesi odpravljali na
kolesarjenje, tretji so hiteli po ulicah...
Moja pojava pa je bila bolj unikatna, z
nahrbtnikom na ramenih, na katerem sem imel na zgornjem sprednjem
pasu pritrjeno torbico za GPS napravo, poleg pa torbico za
foto-aparat. Z značilnim podaljšanim korakom nordijske hoje, ki so
ga koordinirano spremljale obe roki, v katerih sem držal palice za
nordijsko hojo, sem se "premikal" po ulicah Vrhnike.
Čim hitreje sem želel priti na GPS sled (moja
GPS sled Vrhnika - Laze), ki jo je pred menoj posnel
pohodnik iz Izraela. Vedel sem, da moram iti na hrib, kjer je cerkev
Sv. Trojice. Najprej sem za kratek čas krožil po južnem delu
Vrhnike, nato pa sem zagledal smerokaze za cerkev Sv. Trojice.
Najprej sem sledil tem smerokazom, ki so me vodili v hrib. Ko sem
bil nekoliko višje, sem zagledal na hišnih številkah naziv Na
klancu. Spomnil sem se na Ivana Cankarja, znamenitega pisatelja iz
Vrhnike, ki je pisal o tem delu Vrhnike.
Ko sem zapustil prej omenjeno ulico, sem hodil po gozdičku. Kmalu
sem dosegel vrh in pred menoj se je prikazala cerkev Sv. Trojice. Že
pri hoji navkreber sem opazoval neposlikane kapelice. Bile pa so tudi okoli cerkve. Njihova
značilnost pa je bila, da so bile brez vsake slike, napisov oziroma
kipov.
Cerkev Sv. Trojice na Vrhniki
Sledila je hoja po grebenu, dokler nisem prišel zopet na ravnino.
Pred seboj sem zagledal hrib Planino nad Vrhniko. Na vrhu sem
zagledal leseni opazovalni stolp.
Planina nad Vrhniko
Smerokazi so me vodili proti Staremu Malnu. Po široki makadamski
cesti sem prišel do mesta, kjer je bilo parkiranih kar nekaj
avtomobilov. Ko sem šel mimo njih, me je bilo jasno, da so
pohodniki, ki so se verjetno odpravili proti Planini nad Vrhniko.
Mene pa je pot vodila proti jugu. Začel sem se vzpenjati v hrib in
nato spuščati. Kmalu sem prišel do naselja, ki je nosilo naziv
Vrhnika. Kmalu zatem sem prečil lokalno cesto Vrhnika - Logatec. Ko
sem hodil zopet navkreber in sem se nekoliko dvignil, sem zagledal
na severu Kamniško-Savinjske alpe. Navdušen sem bil, ker sam lahko v
daljavi videl del gorske verige, začenši s Kočno na levi strani,
sledil ji je Grintovec, v ospredju je bil Kalški greben, nato pa
Dolgi hrbet itd.
Del Kamniško-Savinjskih alp iz Vrhnike
V nadaljevanju hoje navkreber sem na
svoji desni strani zagledal vojaški objekt Slovenske vojske. Velik
vojaški objekt je izgledal lično in urejeno, ki je bil okrog in
okrog ograjen z visoko ograjo.
Vojaški objekt nad Vrhniko
Ko sem prišel na vrh hriba, sem pred sabo zagledal hiše, ki so
sestavljale zaselek Raskovec. V bližini je bila tudi avtocesta
Ljubljana - Koper.
Zaselek Raskovec
Kmalu sem prišel pod dva podhoda, in sicer avtocestni in železniški.
Drugi je imel v sebi več umetniških elementov, saj je vseboval
zanimive oboke in elegantno se je dvigoval na visokih nosilcih nad
zemeljsko površino.
Železniški most nad Vrhniko
Potem sem nekaj časa hodil na levi strani avtoceste, po kateri so
neumorno drvela različna cestna vozila. Po zvoku sem prepoznal, ali
je šlo za avtomobil, tovornjak ali motor. Hodil sem tik ob ograji.
Na drugi strani makadamske ceste pa se je dvigoval sorazmerno strm
greben, ki je bil poraščen z gozdom. Na tem delu poti sem srečal
nekaj kolesarjev, ki so bili v glavnem člani družin. Po kakšnih pol
ure hoje po tem delu poti, sem zavil čez most nad avtocesto in na ta
način sem prišel na drugo stran.
Most čez avtocesto nad Vrhniko
Sedaj sem se usmeril proti Logatcu. Hodil sem zopet po makadamski
cesti skozi kraški gozd. Vse bolj sem se oddaljeval od avtoceste. Na
svoji desni strani pa sem slišal zvoke vlakov.
Makadamska pot proti Logatcu
Po slabi uri hoje sem prišel do prvih hiš v Logatcu in do
železniških tirov.
Železniški tiri pred Logatcem
Prvič sem stopil na tla Logatca. Z vseh strani so me obkrožale hiše,
ko sem hodil po cesti v smeri centra Logatca.
Obrobje Logatca
Center Logatca so sestavljale strnjene hiše, ki so imele za seboj že
kakšnih 100 let. Med tem časom so bile že renovirane. Med njimi je
bilo nekaj gostiln, trgovin ipd.
Center Logatca
V tem delu naselja je svoje mesto imela tudi cerkev Sv. Nikolaja.
Cerkev Sv. Nikolaja v Logatcu
Pot sem nadaljeval proti jugu Logatca, in sicer sem hodil po lokalni
cesti Logatec - Laze - Unec. Ko sem prišel iz naselja Logatec, sem
zavil v gozd. Tu je potrebno biti pazljiv, kajti Jakobova pot
ne gre po makadamski cesti, ampak takoj, ko zavijemo na to pot, je
potrebno zaviti na gozdno pot, ki se odcepi skoraj pravokotno od te
poti.
Na obrobju Logatca je potrebno zaviti na "pravo" gozdno pot
Začel sem se vzpenjati v hrib. Vodile so me markacije na drevesih,
in sicer obeh tipov: rumene jakobove puščice in knafeljčeve
markacije. Ta pot se je nekaj časa ujemala tudi z GPS sledjo, ki sem
jo uporabljal.
Gozdna pot na začetku, ko sem zavil iz lokalne ceste
Logatec - Unec
Ko sem prečil makadamsko pot, so me puščice usmerjale najprej po gozdni
poti. Moja sled pa je kazala, da naj grem po makadamski cesti proti
jugozahodu. Po krajšem premisleku sem se odločil, da bom sledil GPS
sledi, ker sem vedel, da me bo pripeljala do cilja.
Po makadamski poti sem hodil kakšne pol ure, dokler zopet nisem
prišel na prej omenjeno lokalno cesto. V zadnjem delu poti sem šel
po tej lokalni cesti do Laz. Ko sem prišel na to cesto, sem imel do
Laz še slabe 3 km poti. Z zanimanjem sem spremljal tabla z oznakami
kilometrov ob cesti. Z zadovoljstvom sem pogledal vsakih premaganih
500 m. Na taki razdalji so bile postavlene tudi te table.
Tabla dobrodošlice na severnem delu Laz
Ko sem prišel pred gasilski dom v Lazah, sem opazil tudi napis
avtobusna postaja. Pod streho gasilskega doma, je bila tudi
improvizirana klopca, prevlečena z belim tapicirnim materialom.
Le-ta mi je nudila počitek slabo uro, dokler ni ob napovedanem času
prišel avtobus iz smeri Unca.
Šlo je za krajšo etapo na Jakobovi poti. Pot me je vodila skozi dve
večji naselji: Vrhniko in Logatec. Drugače pa je šlo bolj za
neposeljeno pokrajino, za katero je bilo značilno hribovje do višine
600 m. Grebeni teh hribovij so bili ločeni z ozkimi dolinami.
Poraščeni pa so bili z gozdovi, značilne temno-zelene barve. V teh
gozdovih je bilo veliko kraških pojavov, predvsem vrtač. Zaradi tega
je bilo mogoče hoditi samo po makadamskih cestah, kolovozih in
gozdnih poteh. Po brezpotju je tu verjetno hoja zelo otežkočena.
|
