Jakobova pot v Sloveniji
  
Vrhnika - Laze

Do Vrhnike sem se pripeljal z avtomobilom. Avtocestna povezava Naklo - Vrhnika omogoča sorazmerno kratek potovalni čas. Vozil sem se okoli 45 minut. Vrhnika je bila v zgodnjem nedeljskem dopoldnevu, v mesecu juniju lepo obsijana s soncem. Pred tem je bil vsaj en teden deževen. To se je čutilo tudi v ozračju, saj le-ta še ni bil pretirano segret in čutilo se je še nekoliko vlažnosti, ki jo je povzročilo deževje pred tem. Na ulicah Vrhnike so ljudje počeli različne stvari: nekateri so posedali pred gostinskimi lokali, drugi so se s kolesi odpravljali na kolesarjenje, tretji so hiteli po ulicah...

Moja pojava pa je bila bolj unikatna, z nahrbtnikom na ramenih, na katerem sem imel na zgornjem sprednjem pasu pritrjeno torbico za GPS napravo, poleg pa torbico za foto-aparat. Z značilnim podaljšanim korakom nordijske hoje, ki so ga koordinirano spremljale obe roki, v katerih sem držal palice za nordijsko hojo, sem se "premikal" po ulicah Vrhnike.

Čim hitreje sem želel priti na GPS sled (moja GPS sled Vrhnika - Laze), ki jo je pred menoj posnel pohodnik iz Izraela. Vedel sem, da moram iti na hrib, kjer je cerkev Sv. Trojice. Najprej sem za kratek čas krožil po južnem delu Vrhnike, nato pa sem zagledal smerokaze za cerkev Sv. Trojice. Najprej sem sledil tem smerokazom, ki so me vodili v hrib. Ko sem bil nekoliko višje, sem zagledal na hišnih številkah naziv Na klancu. Spomnil sem se na Ivana Cankarja, znamenitega pisatelja iz Vrhnike, ki je pisal o tem delu Vrhnike.

Ko sem zapustil prej omenjeno ulico, sem hodil po gozdičku. Kmalu sem dosegel vrh in pred menoj se je prikazala cerkev Sv. Trojice. Že pri hoji navkreber sem opazoval neposlikane kapelice. Bile pa so tudi okoli cerkve. Njihova značilnost pa je bila, da so bile brez vsake slike, napisov oziroma kipov.


Cerkev Sv. Trojice na Vrhniki

Sledila je hoja po grebenu, dokler nisem prišel zopet na ravnino. Pred seboj sem zagledal hrib Planino nad Vrhniko. Na vrhu sem zagledal leseni opazovalni stolp.


Planina nad Vrhniko

Smerokazi so me vodili proti Staremu Malnu. Po široki makadamski cesti sem prišel do mesta, kjer je bilo parkiranih kar nekaj avtomobilov. Ko sem šel mimo njih, me je bilo jasno, da so pohodniki, ki so se verjetno odpravili proti Planini nad Vrhniko. Mene pa je pot vodila proti jugu. Začel sem se vzpenjati v hrib in nato spuščati. Kmalu sem prišel do naselja, ki je nosilo naziv Vrhnika. Kmalu zatem sem prečil lokalno cesto Vrhnika - Logatec. Ko sem hodil zopet navkreber in sem se nekoliko dvignil, sem zagledal na severu Kamniško-Savinjske alpe. Navdušen sem bil, ker sam lahko v daljavi videl del gorske verige, začenši s Kočno na levi strani, sledil ji je Grintovec, v ospredju je bil Kalški greben, nato pa Dolgi hrbet itd.


Del Kamniško-Savinjskih alp iz Vrhnike

 V nadaljevanju hoje navkreber sem na svoji desni strani zagledal vojaški objekt Slovenske vojske. Velik vojaški objekt je izgledal lično in urejeno, ki je bil okrog in okrog ograjen z visoko ograjo.


Vojaški objekt nad Vrhniko

Ko sem prišel na vrh hriba, sem pred sabo zagledal hiše, ki so sestavljale zaselek Raskovec. V bližini je bila tudi avtocesta Ljubljana - Koper.


Zaselek Raskovec

Kmalu sem prišel pod dva podhoda, in sicer avtocestni in železniški. Drugi je imel v sebi več umetniških elementov, saj je vseboval zanimive oboke in elegantno se je dvigoval na visokih nosilcih nad zemeljsko površino.


Železniški most nad Vrhniko

Potem sem nekaj časa hodil na levi strani avtoceste, po kateri so neumorno drvela različna cestna vozila. Po zvoku sem prepoznal, ali je šlo za avtomobil, tovornjak ali motor. Hodil sem tik ob ograji. Na drugi strani makadamske ceste pa se je dvigoval sorazmerno strm greben, ki je bil poraščen z gozdom. Na tem delu poti sem srečal nekaj kolesarjev, ki so bili v glavnem člani družin. Po kakšnih pol ure hoje po tem delu poti, sem zavil čez most nad avtocesto in na ta način sem prišel na drugo stran.


Most čez avtocesto nad Vrhniko

Sedaj sem se usmeril proti Logatcu. Hodil sem zopet po makadamski cesti skozi kraški gozd. Vse bolj sem se oddaljeval od avtoceste. Na svoji desni strani pa sem slišal zvoke vlakov.


Makadamska pot proti Logatcu

Po slabi uri hoje sem prišel do prvih hiš v Logatcu in do železniških tirov.


Železniški tiri pred Logatcem

Prvič sem stopil na tla Logatca. Z vseh strani so me obkrožale hiše, ko sem hodil po cesti v smeri centra Logatca.


Obrobje Logatca

Center Logatca so sestavljale strnjene hiše, ki so imele za seboj že kakšnih 100 let. Med tem časom so bile že renovirane. Med njimi je bilo nekaj gostiln, trgovin ipd.


Center Logatca

V tem delu naselja je svoje mesto imela tudi cerkev Sv. Nikolaja.


Cerkev Sv. Nikolaja v Logatcu

Pot sem nadaljeval proti jugu Logatca, in sicer sem hodil po lokalni cesti Logatec - Laze - Unec. Ko sem prišel iz naselja Logatec, sem zavil v gozd. Tu je potrebno biti pazljiv, kajti Jakobova pot  ne gre po makadamski cesti, ampak takoj, ko zavijemo na to pot, je potrebno zaviti na gozdno pot, ki se odcepi skoraj pravokotno od te poti.


 Na obrobju Logatca je potrebno zaviti na "pravo" gozdno pot

Začel sem se vzpenjati v hrib. Vodile so me markacije na drevesih, in sicer obeh tipov: rumene jakobove puščice in knafeljčeve markacije. Ta pot se je nekaj časa ujemala tudi z GPS sledjo, ki sem jo uporabljal.


Gozdna pot na začetku, ko sem zavil iz lokalne ceste Logatec - Unec

 Ko sem prečil makadamsko pot, so me puščice usmerjale najprej po gozdni poti. Moja sled pa je kazala, da naj grem po makadamski cesti proti jugozahodu. Po krajšem premisleku sem se odločil, da bom sledil GPS sledi, ker sem vedel, da me bo pripeljala do cilja.

Po makadamski poti sem hodil kakšne pol ure, dokler zopet nisem prišel na prej omenjeno lokalno cesto. V zadnjem delu poti sem šel po tej lokalni cesti do Laz. Ko sem prišel na to cesto, sem imel do Laz še slabe 3 km poti. Z zanimanjem sem spremljal tabla z oznakami kilometrov ob cesti. Z zadovoljstvom sem pogledal vsakih premaganih 500 m. Na taki razdalji so bile postavlene tudi te table.


Tabla dobrodošlice na severnem delu Laz

Ko sem prišel pred gasilski dom v Lazah, sem opazil tudi napis avtobusna postaja. Pod streho gasilskega doma, je bila tudi improvizirana klopca, prevlečena z belim tapicirnim materialom. Le-ta mi je nudila počitek slabo uro, dokler ni ob napovedanem času prišel avtobus iz smeri Unca.

Šlo je za krajšo etapo na Jakobovi poti. Pot me je vodila skozi dve večji naselji: Vrhniko in Logatec. Drugače pa je šlo bolj za neposeljeno pokrajino, za katero je bilo značilno hribovje do višine 600 m. Grebeni teh hribovij so bili ločeni z ozkimi dolinami. Poraščeni pa so bili z gozdovi, značilne temno-zelene barve. V teh gozdovih je bilo veliko kraških pojavov, predvsem vrtač. Zaradi tega je bilo mogoče hoditi samo po makadamskih cestah, kolovozih in gozdnih poteh. Po brezpotju je tu verjetno hoja zelo otežkočena.


 

Copyright by Janez Černilec 2012