|
|
Bilo je na 1. maja 2012,
ko me je že navsezgodaj zbudila novomeška godba s prvomajsko skladbo
za praznik dela. Zunaj je bilo zelo toplo vreme za ta letni čas,
kajti v Srednjo Evropo je prodrl topel zrak iz Afrike. Ko sem začel
svoj pohod Novo Mesto - Kostanjevica na Krki (GPX
sled - uporaba na lastno odgovornost) je center Novega Mesta sameval. Iz centra mesta sem se
najprej odpravil proti mostu, ki me je vodil čez Krko. Nato sem se
usmeril na jugovzhod Novega Mesta. Novo Mesto je tipično slovensko
mesto kot center določene regije. V tem primeru Dolenjske. V
stavbeništvu se mešajo avstro-ogrski, vzhodnjaški in moderni koncept
s kričečimi fasadami ... Glavne in ulične ceste so asfaltirane z
gladkim asfaltom, nad katerimi se dviguje granit, ki ločuje cesto
od pločnika. Ob glavnih cestah so postavljeni jumbo plakati, ki
vabijo ljudi k nakupu različnih izdelkov. Najbolj se mi je vtisnil v
spomin plakat, ki je vabil na počitnice v Ohrid po zelo nizki ceni.
Center Novega Mesta ob
reki Krki
Nekoliko naprej pa me je
pritegnil še 1 jumbo plakat čisto iz profesionalnega vidika.
Oglaševal je hrano, pridelano v Sloveniji. Postavljen pa je bil
poleg Kmetijske zadruge Novo Mesto.
Jumbo plakat Uživam sadje in zelenjavo iz integrirane
pridelave
Na tratah sem se pričel približevati gozdu, ki me je vodil vse do
Gorjancev. Ko sem iz mesta vstopil v gozd, sem šel najprej mimo
lipe, ki je imela posebno obliko. Poleg nje pa je stal tudi napis,
ki je razlagal, da so tu pokopali francoskega vojaka v času
osvajalnega Napoleonovega pohoda po Evropi.
Napoleonova lipa v bližini ulice Na trati
Ko sem globje stopil v gozd, sem sledil lepo uhojeni gozdni stezi,
ki se je rahlo vzpenjala proti Gorjancem. Na poti me je nenadoma
presunila misel, da bi si potegnil kos blaga na kapi čez vrat, ker
je sonce postajalo vse močnejše. Hkrati s to potezo, pa so mi padla
na tla tudi sončna očala, ne da bi opazil. Da nimam več sončnih očal
sem opazil šele čez nekaj časa. Ker sem na ta način izgubil očala že
pred časom, sem se odločil, da teh ne bom izgubil na isti način.
Zato sem se odpravil po poti nazaj proti Novemu Mestu, da najdem
očala. Prehodil sem okoli 2 km poti, opazojoč tla, da bi čimprej
zagledal izgubljena očala. Pri tem nisem bil uspešen. Prišel sem do
Napoleonove lipe. Odšel sem vse do ulice Na trati. Očal pa nisem
zagledal. Nekoliko razočaran sem se zopet odpravil proti Gorjancem,
upajoč, da bom le našel svoja očala. To se je res zgodilo. Ležala so
na sredini poti na manjši vzpetinici. Z veseljem sem jih pobral in
se odpravil naprej po poti. Hodil sem vsaj še 4 km, preden se je
končal ta del gozda. Še prej sem pa srečal starejšega pohodnika. Ker
nisem ničesar vedel, kje hodim, sem ga povprašal, kakšno področje je
to in kam vodi. Povedal mi je, da gre pot proti Trdinovemu vrhu. Jaz
pa sem predvideval, da bo šla Jakobova pot proti Šentjerneju in iz Šentjerneja proti Kostanjevici
po dolinini. Podobno je
predvideval tudi moj sogovornik. Zdelo pa se mi je imenitno, ko mi
je povedal, da hodijo iz Novega Mesta na Trdinov vrh po tej poti.
Rekel mi je tudi, da potrebujejo za to pot 3 ure.
Gozdna steza proti Gorjancem v bližini Novega Mesta
Iz gozda, ki se je raztezal iz Novega Mesta, sem stopil v kraju
Hrušica. Šlo je za klasično dolenjsko vas pod Gorjanci. Imeli so
tudi lično majhno cerkev. Po pobočjih med hišami so se raztezali
vinogradi z zidanicami. Vinorodno območje v teh krajih obeležuje
tudi Podgorjanska vinska cesta.
Cerkev v Hrušici pod Gorjanci
Pot sem nadaljeval po
asfaltnih in makadamskih poteh do vasi Pangrč Grm. Šlo je za vas, ki
je že ležala na spodnjem robu Gorjancev. Vas je že imela predih
gorske vasice s kmetijami. Pred vasjo sem se nekoliko ustavil,
usedel ob cesti in popil nekoliko tekočine. Moje telo je v tej
vročini hitro dehidriralo in brez tekočine bi bila usta izredno
suha. Kar nekaj časa sem slišal glasnejše govornjeje ljudi v
okolici. Najprej sem mislil, da je v bližini vikend, kjer se njegovi
obiskovalci glasneje pogovarjajo. Nato pa opazim nekoliko nižje v
dolini, ob robu gozda premikajočo skupino ljudi, ki so jo
sestavljali otroci in odrasli obeh spolov. Spretno so se pomikali
naprej proti Gorjancem s pomočjo pohodniških palic. Odrasli so to
počeli bolj spretno, a tudi otroci okoli 4 let so uporabljali ta
pripomoček in so skušali hoditi s palicami čim bolj usklajeno in
racionalno. Hitro so se pomikali proti vasi in izginili med hišami.
Vas Pangrč Grm
Na tem mestu sem še
vedno imel v glavi, da bom šel do vasi Gabrje, kjer bom dosegel
današnjo najvišjo točko glede nadmorske višine. Nato pa se bom
spustil do Šentjerneja in dalje do Kostanjevice. A to je bil račun
brez krčmarja. Ko sem sledil Jakobovi poti, sem se začel vzpenjati
proti Gorjancem. Pot me je vodila v smeri Trdinovega vrha. Ko sem
šel skozi vasi Šmiklavž in Vedman, še vedno nisem slutil, da bom šel
proti Gospodični.
Kapelica v vasi Vedman pod Gorjanci
Jakobova pot pa me je
vodila narvnost v hrib proti Trdinovemu vrhu. Kar nekoliko sem bil
presenečen, da sem začel daljši čas hoditi v strm hrib, ki je bil
poraščen z drevesi. Ko sem pridobival na višini, sem bil deležen vse
lepšega pogleda na bližnjo in daljno okolico Novega Mesta.
Pogled na okolico Novega Mesta nad vasjo Vedman
Ko sem nadaljeval pot, sedaj že po strmih
planinskih poteh, sem še kar imel v glavi, da bom prišel v Gabrje.
Okoli mene je bilo vse več divjega česna, t.i. Čemaža, ki se je
izdajal po svojem vonju.
Čemaž
Nato pa sem po skoraj
ure hoje prišel na vrh planote, kjer se je teren zravnal in je
izgledalo, da sem dosegel najvišjo točko. Vendar, ko sem pogledal
višinomer, sem videl, da sem na višini 700 m. Sedaj sem začel
gledati zemljevid Dolenjske, kajti začel sem slutiti, da grem proti
koči na Gospodični. To mi je potrdil tudi zemljevid. Ko sem nekoliko
posedel ob robu poti, so mimo mene začeli hoditi pohodniki. Tudi to
mi je sporočalo, da sem v bližini popularnih planinskih točk:
planinskih koč in vrhov. Ko sem po kakšne pol ure hoje prišel na
jaso, kjer so bila posebna drevesa, ličen kozolec in lep pogled v
dolino, sem se spomnil te točke, do katere sem tudi prišel, ko sem
hodil po Evropskih pešpoti E7 iz Dolenjskih toplic do Planinskega
doma pri Gospodični na Gorjancih.
Jasa pod Gospodično
Od tu naprej sem se povzpel na manjši hrib in
prišel do makadamske ceste, ki je vodila do planinskega doma pri
Gospodični. Tu sem
se odločil, da se povzpnem na Trdinov vrh, kajti na tem vrhu še
nikoli nisem bil. Želel sem se povzpeti na vrh, ki se vidi iz daleč
naokoli, poleg tega pa je še najvišji vrh Gorjancev. Jakobova pot
ne vodi čez ta vrh, ampak gre mimo Planinskega doma pri Gospodični
in naprej do Miklavža na Gorjancih. Od razcepa do vrha Trdinovega
vrha je bilo 50 minut. Pot se je vila po sorazmerno strmem pobočju,
poraslem z listnatimi drevesi. Le redko se je pot za kratki čas
izravnala. Največja strmina pa je bila tik pod vrhom.
Ko pridemo na makadamsko cesto
pod Trdinov vrh nas čaka najhujša strmina proti vrhu
Ko sem premagal strmino, sem stopil na vrh
Trdinovega vrha (1178 m). Na vrhu je prikaz, katere slovenske vrhove
vidimo iz tega hriba.
Pogled s Trdinovega vrha
Na vrhu je bilo veliko
ljudi, kar je bilo pogojeno, da vodi na vrh cesta za avtomobile, pa
bilo je še na 1. maja. Na vrhu je bila manjša kapelica Sv. Ilije.
Predvideval sem, da je že na hrvaški strani, kajti okoli nje so bili
v glavnem hrvaško govoreči ljudje. Nekoliko bolj severno od kapelice
pa je bil kiosk, kjer so prodajali hrano in pijačo. Tu pa so bili
okoli Slovenci. Tudi sam sem se v tem kiosku oskrbel s pijačo in
pojedel porcijo čevapčičev. Zavedal sem se, da me čaka še dolga pod
do Kostanjevice.
Kapelica Sv. Ilije na Trdinovem
vrhu
Na vrhu pa je tudi
ogromen stolp z oddajnikom, ki označuje ta vrh, da ga prepoznamo iz
veliko krajev v Sloveniji. Ta vrh glede na svojo obliko, dinarsko
poreklo, višino in stolp lahko postavimo ob bok Kumu, Krimu in
Lisci, če naštejem samo tiste vrhove, na katerih sem že bil.
Stolp na Trdinovem vrhu
Iz Trdinovega vrha sem se odpravil v smeri
Doma na Miklavžu na Gorjancih. Pot se ni preveč strmo spuščala proti
tej točki, vendar sem na sedlu, ko sem prišel do makadamske ceste
zavil proti Cerovemu Logu. Tu je pot dobro označena, saj se zelo
strmo spušča po zahodni strani Kobil.
Hrib Kobile nad Šentjernejem ne bom nikoli pozabil, saj sem šel po
njem do vasi Javorica pred leti. Prestrašile so me strmine tega
hriba in pot, ki je bila zelo slabo vrezana v strmino.
Križišče poti, kjer sem zavil
proti Pendirjevki mimo bolnišnice
Tokrat je bila planinska
pot zopet zelo strma, vendar lepo vrezana v strmino, kar je
omogočalo normalno hojo do partizanske bolnišnice.
Spomenik, ki obeležuje
partizansko bolnišnico
Nato pa sem se ob potoku spustil do
makadamske ceste Dom na Miklavžu - Cerov Log, kjer gre tudi
Slovenska Jakobova pot. Od tu naprej sem vsaj 1 uro ali več hodil po
makadamski cesti. Mimo mene so ves čas vozili avtomobili iz
Doma na Miklavžu, kjer je igrala tudi glasbena skupina. Njihovo
glasbo sem že slišal, ko sem šel na Trdinov vrh in se spuščal iz
njega.
Makadamska cesta proti Cerovemu Logu
Ko sem prišel v dolino, sem na levi strani
zagledal ogromni kamnolom, kjer so "podrli" skoraj vso goro. Nekdanje
listnate drevesa po pobočjih je zamenjalo golo zaprašeno skalovje.
Kamnolom Cerov Log
Niti najman nisem pričakoval, da bo šla Jakobova pot po zahodni
cesti kamnoloma v hrib do bližnjega gozda in naprej do gradu Prežek
v bližini Cerovega Loga.
Grad Prežek pri Cerovem Logu
Iz Grada Prežek sem se odpravil po gozdni
poti do hiš Cerovega Loga. Naletel sem na stare lesene koče, ki jih
redko vidiš na Slovenskem. Služile so kot zidanice ob vinogradih, ki
so rasli na pobočjih oziroma kot stanovanjske hiše.
Lesene koče v Cerovem Logu.
Pot me je vodila naprej do Mihovega, kjer sem zavil zopet proti
Kobilam in sicer po njenem spodnjem robu.
Marijina kapelica v Mihovem
Sedaj sem hodil po ozki gozdni poti, ki
se je kmalu spustila k Lačnemu potoku. Prišel sem na mesto, kjer sem
moral prečiti dokaj globok potok. Ker v bližini ceste nisem videl
nobenega mostu, niti primernega mesta, da bi ga prestopil, sem sezul
čevlje in ga prebredel. Šele kasneje sem videl mesto, kjer bi ga
lahko prečil brez sezuvanja čevljev. To mesto je približno 20 m levo
iz ceste v smeri naše hoje iz Novega Mesta proti Kostanjevici.
Mesto, kjer je možno prečiti potok t.i. Lačni potok
Ko prečimo ta potok moramo biti pazljivi, da nas makadamske ceste ne
odpeljejo v napačno smer, kajti Jakobova pot zavije v strm breg
proti zaselku v bližini vasi Dolenje Vrhpolje.
Za potokom Jakobova pot takoj
zavije v breg proti zaselku v bližini vasi Dolenjega Vrhpolja
Po nekaj časa hoje po
bregovih pridemo do zaselkov, ki so že blizu Kartuzije Pletarje.
Zaselki v bližini Kartuzije Pletarje
Sedaj sem hodil po asfaltnih poteh ob hribu Kobile do Kartuzije
Pleterje, kjer sem se zopet spustil v dolino.
Najprej sem hodil po cesti ob obzidju
Kartuzije.
Zidovi Kartuzije Pletarje
Nato pa sem zavil v breg proti vasi Mali
Ban. Jakobova pot gre mimo vinogradov, ki jih je tu resnično veliko,
iz katerih lahko tudi ozremo notranjost Kartuzije Pletarje.
Kartuzija Pletarje
Na tem delu poti me je že lovila noč. Hoja
je bila prijetna, ker se je ozračje shladilo, vendar zavedal sem se, da bom moral hoditi ponoči, kar me je tudi nekoliko
prestrašilo. V Mali Ban in Veliki Ban, ki ležita na hribu sem prišel
po asfaltnih, makadamskih in gozdnih poteh, kajti pot na določenih
odsekih skrene iz lokalne ceste za Kostanjevico. Nato sem se vzpel do
Ržišča, kjer je tudi cerkev in predstavlja tudi najvišjo višinsko
točko med Pleterjem in Kostanjevico.
Cerkev v Ržišču na poti med Pleterjem in Kostanjevico
V vasi Ržišče sem zopet prišel na lokalno
cesto za Kostanjevico in po mraku nadaljeval pot mimo Velikih
Vodenic. Pri Velikih Vodenicah sem zavil proti Malim Vodenicam po
trasi Jakobove poti mimo cerkve. Tu sem želel zopet iti po lokalni
cesti v Kostanjevico, čeprav sem vedel, da sem skrenil iz Jakobove
poti. Nekako se mi je ta pot zdela bolj primerna za hojo ponoči. Kar
nekaj časa sem hodil po tej cesti, iz katere sem tudi zelo dobro
videl osvetljen samostan v Kostanjevici. Ker sem se vse bolj
oddaljeval od Kostanjevice, me je spreletel strah, da morda ta pot
sploh ne gre v Kostanjevico. Ne vem, zakaj nisem pogledal na karto,
kam gre ta pot. Čisto sem pozabil, da imam seboj tudi zemljevid.
Gledal sem samo GPS napravo, ki pa je bila veliko premalo pregledna,
da bi ugotovil, kam gre lokalna cesta. Ker nisem dobil te
informacije, sem se odpravil nazaj proti Malim Vodenicam. Tam sem
poiskal Jakobovo pot že v popolni temi, kar mi seveda ne bi uspelo
brez GPS naprave in čelne svetilke. Sedaj sem bolj ali manj uspešno sledil gozdni
poti, ki je na vsake toliko časa prišla do hiš na hribu nad
samostanom. Končno mi je po eni uri hoje le uspelo priti do
samostana v Kostanjevici. Sledila je še hoja do Kostanjevice na
Krki, za kar je bilo potrebno prehoditi okoli slaba 2 km. Ker sem
bil že čisto dehidriran in brez pijače, sem se naprej ustavil v
dnevnem baru, kjer sem se odžejal. Nato pa sem nadaljeval pot skozi
center Kostanjevice proti gostilni Žolnir, ki je ob cesti
Kostanjevica - Čatež ob Savi. Po 15 urah hoje iz Novega Mesta do
Kostanjevice sem prišel do postelje v gostilni Žolnir.
Leseni most čez Krko v Kostanjevici
|
