|
|
Za prevoz do Razdrtega sva s prijateljem
uprabila medkrajevni avtobusni prevoz: Ljubljana - Razdrto pri
Križišču, ki odpelje v nedeljah iz Ljubljane ob 6:30 uri. Ko sva
izstopila iz avtobusa, sva se pripravila na pot na avtobusni
postaji. Le-ta je bila posebno konstruirana, saj je bila s pleski
steklom zaprta tudi s sprednje strani, kar ni običajno za avtobusne
postaje v notranjosti Slovenije. Nato pa sva krenila proti
Razdrtemu, kajti v vasi sva videla možnost, da prečkava avtocesto
Ljubljana - Koper. Pot sva nato nadeljavala proti vasi Veliko
Ubeljsko, kjer sva prišla na Jakobovo pot.
Cerkev Sv. Urha v Velikem Ubeljskem
Iz Ubeljskega sva se odpravila proti Stranam. Po spodnjem delu
pobočja Nanosa sva hodila najprej nekaj časa po gozdni poti. Sledila
pa je makadamska cesta, ki je vodila na vrh Nanosa, če si hodil v
nasprotni smeri kot midva. Na tem delu je bil gozd zelo gost, zato
so bile spodnje veje iglavcev posušene. Na delih, kjer se je
pojavilo le nekoliko svetlobe, je svoje mesto na soncu našlo
različno rastlinje.
Gozdna steza, ki nas vodi do Stran
Najprej, ko sva vstopila v vas Strane, sem jo dojel kot kmečko vas
na spodnjih pobočjih Nanosa. Ko sva prišla do cerkve in zelo starih
tis, sva se ustavila pred panoji. Hkrati sva si ogledovala tise in
cerkev v ozadju. Z zanimanjem sva prebrala vsebino. Postal sem kar
malo zavisten glede starosti najstarejše tise. Po navedbah naj bi
štela 500 let. Prijatelj mi je pokazal tudi dvojni križ, ki je bil
na cerkvi. Opozoril je, da uporabljajo take križe Slovaki, ki ga
imajo tudi na svoji zastavi.
Več stoletij stara tisa in
cerkev Sv. Križ v Stranah
Pot sva nadaljevala proti Šmihelu. Na tem
delu poti sva hodila po kolovozih in makadamskih cestah. Svet je bil
bolj odprt, zato sva lahko opazovala Postojnsko kotlino na južni
strani. Na najini severni strani pa sva opazovala skalnat greben
Nanosa, ki se je raztezal od zahoda proti vzhodu.
Greben pri Šmihelu pod Nanosom
Iz Šmihela sva odšla proti Predjami. Nestrpno sem pričakoval, da
prvič vidim Predjamski grad. Nekaj časa je bilo potrebno hoditi po
gozdni stezi. Nenadoma se je skozi drevje odprl pogled na nekaj sto
metrov oddaljen grad.
Predjamski grad iz daljave
Kmalu sva prišla, sprva po makadamski cesti, nato pa po asfaltni
cesti do te družbene turistične znamenitosti.
Turisti, turistična ponudba, gostilna, stojnica z breskvami so
pričali, da gre za znamenitosti, ki jo obišče veliko turistov. Odšla
sva do samega vhoda v grad. V njega pa nisva vstopila, saj je
potrebno za to dejanje plačati vstopnino v višini 12 EUR. Kljub temu
sem potešil svojo radovednost o zgodovini tega gradu na spletu, kjer
sem našel
prispevek na RTV MMC.
Predjamski grad, ki ga je najbolj zaznamoval vitez
Erazem Predjamski
Najino pot sva nadaljevala proti vasem Bukovje, Belsko, Studeno,
Strmca in Lohača. Hodila sva po Jamborski poti, po kateri so nekoč
tovorili les proti Trstu. Pot je bila ves čas asfaltna. Le nad
Studenim sva zavila na kolovoz, ki naju je kmalu pripeljal nazaj na
asfaltno cesto pred vasjo Strmca. Značilno za hiše ob cesti je bilo
bujno in negovano balkonsko cvetje: rdeče klasične begonije ... in
vrtne rože: vrtnice ... Nad temi vasmi pa se je vzpenjal greben, ki
je imel prijazen videz s svojimi golimi zelenimi pobočji, na katerih
so se videli kolovozi.
Petričev Hrib (937 m) nad Strmco
Bujno balkonsko cvetje v Studenem
Preden sva se spustila na Planino, sva se za krajši čas ustavila pri
moškem, ki je izobešal zastavo za Dan državnosti 2012 v vasi Lohača.
Povedal nama je, da se v teh vaseh zelo trudijo za lep izgled
njihovih hiš, omenil je nekatere naravne znamenitosti v teh krajih,
npr. hrib Sv. Lovrenc s cerkvijo, kraške jame ... Opisal pa je tudi
dogajanje v času vojne za Slovenijo 1991: Nad temi vasmi je
bilo vojaška postojanka bivše JLA. Okoli 16 vojakov JLA so
obstreljevali vasi z rafali. Pri tem so z naboji zažgali tudi
kozolec ...
Izobešanje zastave EU v vasi Lohača
Po daljšem stmem klancu sva se spustila v večjo vas Planina. Sedaj
sva prišla na obrobje Planinskega polja. Ko sva vstopila v vas, sva
šla najprej mimo voznega parka firme
Katern transport. Potem
so bile na obeh straneh ceste novejše hiše z ogromno balkonskega in
vrtnega cvetja. Nekoliko nižje je bila manjša tovarna oken:
Okna Šemrl
Balkonsko in vrtno cvetje pri eni izmed hiš na
Planini
Nato pa sva se usmerila proti staremu delu Planine, kjer je tudi
pošta, avtobusna postaja in bar. Za krajši čas sva se ustavila v
baru, kjer sva se odžejala in potešila lakoto.
Stari del vasi Planina
Za pot po vasi planina sva potrebovala več kot 30 minut, kar priča,
da gre za dolgo vas, morda eno daljših v Sloveniji. Ko sva prišla na
njeno severno obrobje, se je pred nama odprlo
Planinsko
polje.
Planinsko polje
Po asfaltni cesti sva se odpravila proti Lazam v smeri severo-zahod.
Na ta način sva prečila Planinsko polje. Po kakšni slabi uri hoje
sva prispela na južni del vasi, ki leži pod hribom.
Vas Laze
Ker sva se odločila, da se odpeljeva z vlakom do Ljubljane ob 18:38,
sva se odpravila proti železniški postaji Planina, ki se nahaja na
hribu nad Lazami, v bližini avtoceste Ljubljana - Koper.
Železniška postaja Planina nad Lazami
Sedaj je postala že stalnica, da se na zečetek posamezne etape
Jakobove poti pripeljem in odpeljem s prevoznim sredstvom (avtobus,
vlak). Glede na vozni red izbiram tudi kraje, kjer bom začel etapo.
Iz tega razloga ne grem vedno v smeri Jakobove poti: Slovenska vas -
Trst, ampak tudi v nasprotni smeri, kot je bilo značilno za zgoraj
navedeno etapo.
Slovenska Jakobova pot poteka iz hrvaške
meje iz Slovenske vasi do Trsta skozi kraje, kjer so večja naselja
in je velik pretok ljudi, kar posledično pomeni tudi dobre avtobusne
in železniške povezave. Tak privilegij nima skoraj nobena slovenska
dolga obhodnica, npr. Evropski pešpoti, Slovenska planinska pot, Pot
kurirjev in vezistov ...
Po drugi strani pa značilnost same poti
kaže, da so ljudje po teh poteh romali v različne kraje in so iskali
najkrajše in čim bolj lahke poti, da so prišli do cilja. Na ta način
se ta pot izogne marsikateremu hribu in vrhu, ki jih prej omenjene
poti ne bi "zgrešile". Zaradi tega je ta pot manj doživljajska glede
planinskih točk, kljub temu pa ima svoj čar, saj nas popelje skozi
zanimive kraje. Vsekakor pa ima močan duhovni pečat, k čemur
prispevajo tudi številne cerkve in nekateri samostani na poti.
Glede na to, da je v zadnjem času vse več poti prekritih z asfaltno
prevleko, pa smo deležni tudi kar nekaj kilometrov po teh poteh. Po
asfaltnih cestah je korak tekoč, malo trži za dostop. V toplem
sončnem poletnem dnevu, pa oddaja znatno količino toplote, kar se
odraža v hitrejši dehidraciji pohodnika. Na teh poteh je tudi
nekoliko več prometa: avtomobilov, motoristov in kolesarjev.
|
