|
|
Po etapah Jakobove poti hodim časovno
nesklenjeno, t.j v različnih časovnih terminih, npr. 1. 5. 2012 sem
hodil etapo Novo Mesto - Kostanjevica na Krki, 21. 5. 2012 pa etapo,
ki jo bom opisal spodaj, torej Ljubljana - Vrhnika.
Na etapo Ljubljana - Vrhnika (gpx
sled-uporaba na lastno odogovornost)
sem se odpravil iz avtobusne postaje mestnega avtobusa na Ambroževem
trgu v Ljubljani. Najprej sem želel priti na GPS sled, ki sem jo
dobil na forumu Jakobove poti.
Šele sedaj, ko pišem to poročilo, sem
opazil, da vodi GPS sled iz foruma na relaciji Ljubljane -
Orle po drugi poti, kot sem jo šel sam in še nisem uporabljal sledi
iz foruma. Namreč v 1. moji etapi po Jakobovi poti sem si sam
določil traso, ki sem jo vrisal s pomočjo knjige o Slovenski
Jakobovi poti. Originalna Jakobova pot pride iz Orl do Petrolovega
bencinskega servisa Ljubljana Rudnik. Potem gre ob Dolenjski cesti
in Hladnikovi cesti proti Murglam.
Glede na mojo predpostavko, da gre
Jakobova pot po Streliški ulici čez Ljubljanico na Golovec, sem
napačno predvideval, kje bom prišel na Jakobovo pot. Šele sedaj
opažam, da sem bil najman 2 km od originalne Jakobove poti, ki gre
na začetku po Dolenjski cesti, ko pride iz Orl.
Na poti po Streliški ulici sem opazil balon
Ker sem imel na GPS napravi izključeno topografijo, sem zamešal
sled, ki je bila označena ravno tako z rdečo črto (cesta v
Ljubljani) z originalno sledjo Jakobove poti. Iz tega razloga sem
mislil, da sem že na Streliški ulici na originalni Jakobovi poti. Ko
sem nekoliko bolj natančno pogledal ekran, sem ugotovil, da je pot
kar daleč stran. Ko sem se zavedal položaja Jakobove poti, sem se
odločil, da grem čez drm in strm. Najprej sem se povzpel v hrib v
bližini Streliške ulice. Nekaj časa sem se vzpenjal po Grajski
planoti po dobro uhojeni stezi, dokler nisem prišel na vrh planote.
Iz Streliške ulice sem se vzpel na Grajsko planoto
Nato sem spustil do Karlovske ceste in pot
nadaljeval po Kopitarjevi ulici in Zvonarski cesti.
Na drugi strani Grajska planote me je čakala
Karlovska cesta
Tu sem prišel do Grudnovega nabrežja, kjer sem po mostu prečil
Ljubljanico.
Most čez Ljubljanico na Grudnovem nabrežju
Nadaljeval sem pot po Rečni ulici, Gradaški ulici in zavil po
Karunovi ulici. Tu sem šel mimo lične in dokaj velike Trnovske
cerkve Sv. Janeza Krstnika.
Trnovska cerkev Sv. Janeza Krstnika
Nato sem se usmeril proti naselju Mivka. Tu sem se v manjši
trgovinici kupil hrano in pijačo za na pot. Sledila je hoja po
Opekarski cesti in Poti na Rakovo Jelšo. Tu sem prišel na originalno
Jakobovo pot. Markacija Jakobove poti so me usmerile na Pot
spominov in tovarištva, ki poteka po trasi, kjer je bila med 2.
svetovno vojno bodeča žica okoli okupirane Ljubljane.
Jakobova pot zavije na Pot spominov in tovarištva
Tu sem hodil po Poti spomina in tovarištva, po katerem je bila
speljana elegantna pešpot, nasuta s finim peskom in obkrožena z
različnimi vrstami listovcev. Najbolj so mi padle v uči vrbe, ki so
prevladovale na določenih delih parka. V nedeljskem jutru sem
srečeval številne tekače, pešce in bolj redko tudi kolesarje. Šel
sem tudi mimo naselja Murgle, ki ga zaznamujejo atrijske hiše,
obložene z opekami in ograjene z visokimi ograjami.
Naselje Murgle
Okoli 3 km sem hodil po tej poti, dokler nisem zavil iz
te poti in šel čez most. Prišel sem na Cesto v Gorice, nadaljeval po
Cesti v Zgornji Log, dokler nisem prišel v gozd. V tem delu poti sem
hodil mimo tovarniških hal, trgovin in stanovanjskih hiš, ki so bile
večinoma lepe in velike.
Prodajalna Renault
Trucks na Cesti v Gorice
Le redko do sedaj sem hodil po ravninskem
gozdu. Ti gozdovi niso prepredeni s stezami kot hriboviti gozdovi,
saj tam steze izoblikujejo tudi potočki, ki zaživijo samo ob
deževju. Vesel sem bil, da sem imel pod nogami makadamsko stezo, ki
je suvereno vodila čez ta dokaj obširen gozd na severu Ljubljanskega
barja.
Makadamska cesta, ki vodi
skozi gozd na severu Ljubljanskega barja
Kakšne 2 kilimetra sem hodil po teh poteh, dokler nisem prišel do
asfaltne poti, na kateri je bilo kar nekaj avtomobilskega prometa.
Mimo mene pa so vozili tudi nedeljski kolesarji. Tu sem lahko na
južni strani ceste opazil obširna polja. Iz zemlje so ravnokar
"prikukali" posevki.
Pot proti Brezovici
Na tem delu poti sem na JV strani lahko ves čas opazoval Krim, ki se
je dvigoval nad Ljubljanskim barjem.
Krim se je dvigival na JV Ljubljanskega barja
Iz te poti sem čez nekaj časa zopet zavil na makadam. Vsaj 4 km sem
potreboval, da sem prišel do naselja Gmajna.
Šel sem mimo nekaj hiš v vasi Gmajna
Iz vasi sem po navodilu Jakobovih školj zavil proti jugu po
makadamski cesti. Po kakšnih 800 m sem zopet zavil proti JZ. Kmalu
nato sem prišel v naselje Notranje Gorice. Ta kraj ima tudi
železniško postajo in gostilno z mehiško hrano.
Železniška postaja Notranje Gorice
Iz naselja Notranje Gorice sem zavil na Ljubljansko barje. Dolgo
časa sem hodil po makadamski cesti po barju, čez katerega se
raztezajo polja in travniki. To monotonost pa "prekinja" grmičevje
in bolj osamelo drevje. Med listovci sem opazil hrast, ki je s svojo
črvsto konstrukcijo, karizmatičnimi večkrat zaobljenimi zelenimi
listi in vdolbinastim deblom "kraljeval" po Ljubljanskem barju. Kot
sem pa že prej omenil se na JV dviga pogorje Krima. Pred njim pa se
bohotita 2 hriba s cerkvama. Eden izmed njiju je Cerkev Sv. Jožefa
nad Preserjem. Na vsake tolika časa so šli mimo mene kolesarji,
večina v smeri proti Bevkam.
Ljubljansko barje južneje od Notranjih Goric
Po kakšnih 4 km hoje po makadamski cesti se je le-ta končala. Začel
sem hoditi po kolovozu. Bil je dokaj blatnast, na določenih delih so
se zadrževale luže kot rezultat deževja pred nekaj dnevi. A kljub
tej anomaliji na poti, je bilo dokaj lahko hoditi po tem delu poti,
kajti teren je bil raven in ni bilo potrebno premagovati sile
težnosti s kakšnim vzpenjajem. Ta pot me je pripeljala zopet na
makadamsko pot in na svoji levi strani sem zagledal Ljubljanico, ki
se je "leno" premikala po Ljubljanskem barju. Čar ji je dajala temno
zelena barva in bregovi poraščeni z listnatim drevjem. Na vsake
toliko časa se je pojavil manjši pomol za lovlenje rib.
Pomol ob Ljubljanici
Kmalu sem prišel do vikenda v naselju Bevke. Tu mi je pred lično
vikend hišico padel v uči leseni kip ribjega orla, ki po besedah
lastnice te hiše, ne živijo na tem področju. Od nje sem tudi
izvedel, da se gladina Ljubljanice tu zelo hitro dvigne in grozi, da
bo poplavila hišo. Povedala mi je tudi, da gredo tu mimo sedaj
pogosto pohodniki, ki pridejo iz hrvaške meje in gredo proti Trstu.
Dva starejša pohodnika je pred nekaj dnevi zanimalo, če sta na pravi
poti in če so tu v bližini kakšna prenočišča.
Ribji orel pred
vikendom v Bevkah
Iz Bevk sem se po asfaltni poti odpravil proti Blatni Brezovici. Tu
sem naletel na krajši vzpon, ki me je popeljal v center vasi. Center
vasi je spominjal na kakšen trg iz centralne Evrope, le da je bil
manjši po obsegu in hiše so imel bolj kmečki kot meščanski videz.
Osrednji del vasi Blatna Brezovica
Iz centra Blatne Brezovice sem se spustil po hribčku. Tu sem
zaslišal glasbo. Že od lastnice vikenda in iz plakatov na začetku
vasi sem izvedel, da je danes tu na športnem igrišču pod šotori
veselica. Narodna glasba je bila vse bolj glasna. Tudi sam sem lahko
užival v melodijah polke in valčka. Kmalu sem na ravnini zagledal
velik šotor, kjer se je odvijala veselica. Nato sem šel tudi mimo
vhoda v prireditveni prostor, ki so ga stražili lokalni varnostniki.
Malo naprej pa je bil pripravljen velik prostor, ki je bil ograjen s
trakovi in je bil namenjen parkiranju avtomobilov. Glede na
pripravljeni prostor sem lahko sklepal, da pričakujejo veliko
število obiskovalcev.
Veselica v Blatni Brezovici
Pot sem po lokalni cesti nadaljeval do Sinje Gorice. Ta kraj
predstavlja predmestje Vrhnike. Na JZ delu naselja sem opazil tudi
tovarno nerjavnega jekla MDM.
Sinja Gorica pred Vrhniko
Iz Sinje Gorice pa sem šel mimo Komunalnega podjetja Vrhnika, ki sem
ga prepoznal po kupih ostankov sveč in drugih odpadkih.
Odpadki sveč v Vrhniki
Od tu naprej pa sta me ločila slaba 2 kilometra do centra Vrhnike.
Severni del Vrhnike
Pohod iz Ljubljane do Vrhnike po Jakobovi poti mi je bil bolj
zanimiv kot sem pričakoval. Navdušila me je že sama hoja po
Ljubljani, čeprav nisem hodil prvi del po trasi Jakobove poti.
Posebna je bila tudi hoja po Ljubljanskem barju in skozi redke vasi
tega območja.
|
