|
|
Moja naslednja etapa je
bila iz Ivančne Gorice do Grmade (Trebnjega) (gpx
sled - uporaba na lastno odgovornost).
Pohod sem začel v nedeljskem sončnem aprilskem jutru, ki je bil
zadnji dan pred praznikom dela 2012. V Ivančni Gorici sta avtobusna
in železniška postaja zelo skupaj. Zato sem se preoblekel v
pohodniško opremo kar na železniški postaji, saj razpolaga s
klopcami, ki so prikladno sredstvo za to opravilo. Ko sem bil
pripravljen za pohod, sva s prijateljem krenila v smeri Trebnjega.
Najbolj se mi je vtisnila v spomin tovarniška hala Livarja iz
Ivančne Gorice, ki izdeluje železne pokrove za vodovod in podobno
kanalizacijo.
Tovarna Livarja iz Ivančne Gorice
Sledila je hoja ob
avtocesti Ljubljana - Novo Mesto - Obrežje. Najprej sva hodila po
levi strani avtoceste. Nato pa sva v bližini Artižje vasi zavila
iz lokalne ceste na kolovozno pot, ki je tekla med avtocesto in
lokalno cesto.
Kolovozna pot v bližini Artiže vasi med avtocesto
Ljubljana - Novo Mesto in lokalno cesto
V bližini vas Velike Pece sva prišla do podhoda avtoceste,
da sva prišla na njeno desno stran. Povzpela sva se po kratki
vzpetini do gozda. V gozdu sva le s težavo našla stezo, ki naju je
pripeljala do ograde z ovcami. Spraševala sva se, kako naprej, ker
se nama je nenadoma "zaprla" pot. Naredil sem neumnost, odprl
ogrado, v kateri so bile ovce. Kmalu je planil nad mene pes ovčar,
ki na mojo srečo ni bil napadalen. S prijateljem sva se pomaknila
ven iz ograde. Le-to sva obkrožila in kmalu prispela v vas Velike
Pece.
V bližini vasi Velike Pece pot prekine ograda za ovce
Nadaljevala sva pot ob avtocesti. Hodila sva večinoma po travnikih,
dokler nisva zopet prečkala prej omenjeno avtocesto in se začela
približevati Dobu pri Šentvidu. Vendar sva zopet zavila za 180° in
še enkrat prečila avtocesto preko nadvoza in se usmerila proti Selam
pri Šumberku skozi vas Podboršt. Do Sel pri Šumberku sva hodila po
gozdni poti, ki se je ves čas vzpenjala. Prišla sva kar na
zavidljivo nadmorsko višino 540 m. Domačini to področje imenujejo
tudi deželo Jurija Kozjaka. V kraj se lepo vklaplja tudi
župnijska cerkev Janeza Krstnika.
Župnijska cerkev Janeza Krstnika v Selah pri Šumberku
Sledila je zopet hoja v glavnem čez gozdove delno po gozdnih,
kolovozih, makadamski in asfaltnih cestah, dokler nisva prišla v
Babno goro. Že pred vasjo Babna gora sva zgrešila uradno Jakobovo
pot, ki je šla po gozdu do vasi Krušni Vrh. Midva sva prišla do te
točka, da sva hodila tudi malo po brezpotju čez pobočja, na katerih
so bile njive, travniki in gozdovi.
Kolovoz v vasi Krušni Vrh, po kateri poteka Jakobova
pot, na katerega sva prišla iz Babne vasi
Sedaj sva že kar nekaj
časa hodila po Suhi krajini. Vendar na travi in gozdovih se ni
videlo, da bi šlo za kraje brez vode, vsaj v mesecu maju narava ni
vzbujala takega videza. Hribi so tudi v tem delu
"valovili" kot morski vali v zeleni podobi.
Suha krajina s svojimi
hribi, dolinami in vasmi
Začela sva se
približevati Knežji vasi, ki je bila rojstna vas misijonarja Ireneja
Friderika Barage, ki je svoje poslanstvo izvajal v ZDA .
Rojstna hiša Ireneja Barage, misijonarja in škofa v
ZDA
Od tu naprej sva na poti
večkrat videla oznake Baragove poti.
Oznake Baragove poti
Ko sva se vzpela do vasi Grmada nad Trebnjami sva s prijateljem
ugotovila, da je najboljše, če se spustiva po asfaltni cesti v
dolino do Trebnjega in tam prenočiva. Ura je bila 5 popoldan.
Skušala sva si najti prenočišče na Frati, vendar nama je upravitelj
gostišča povedal, da jih ne nudijo.
Polja nad vasjo Grmada nad Trebnjim
|
