|
|
V zgodnjem julijskem jutru 2012 sem se
odpravil iz hotela Lavica v Samoboru proti slovenski meji in dalje
proti Kostanjevici na Krki (GPX
sled - uporaba na lastno odgovornost). Na začetku se niti nisem
predstavljal, da se Samobor razprostira do slovenske meje. Ko pa sem
začel hoditi, so bile okoli mene ves čas ulice Samobora. Kasneje sem
prišel v Lug Samoborski, Podvrh in na koncu v Bregano.
Na tej poti sem hodil mimo stanovanjskih hiš, kmetij, storitvenih in
proizvodnih obratov. Nekoliko mi je bilo žal, da nisem prenočeval v
hostlu Samobor, ki je bil samo nekaj korakov stran od hotela Lavica.
Hotel Lavica v Samoboru
Po kakšni 1,5 ure sem prišel na mejni prehod Obrežje. Takoj za mejo
so bile oznake za začetek Jakobove poti v Sloveniji. Poleg teh
oznak, je bila tudi smerokaz za Slovensko vas.
Začetek Jakobove poti v Sloveniji za mejnih
prehodom Obrežje
Ko sem šel mimo skladišča Lesnine, se je kmalu na levi strani pred
menoj pojavila tabla, ki je označevala začetek Slovenske vasi.
Krajevna tabla za Slovensko vas
Malo sem bil začuden, ko sem lahko na svoji levi strani opazoval
velike tovarniške obrate. Eden izmed njih je bil videti zapuščen.
Kasneje sem izvedel, da je bil to obrat nekdanje jugoslovanske
armade. Nekoliko manjši in bolj sodobnega videza je bil v polnem
delovanju. Ukvarjali so se s kromanjem kovine. Opazil sem tudi
manjše vinograde, ki so rasli po sončnih bregovih v bližini hiš. V
oči pa mi je padel tudi lepo urejen zelenjavni vrt poleg stanovanjske hiše.
Ličen zelenjavni vrt v Slovenski vasi
Prav mimo velikih hiš v Slovenski vasi nisem šel, ker me je kmalu
smerokaz usmerih v hrib. Sledila je hoja po gozdnem kolovozu, ki me
je pripeljal v zaselek Perišče. Iz tu sem se usmeril proti vasi
Brezje. Pot se je ves čas vzpenjala. Ker je kmalu okoli mene
zmanjkalo dreves, sem lahko na jugu opazoval mesto Zagreb in hrib
Sleme nad Zagrebom, na katerem je postavljen tudi telekomunikacijski
stolp.
Vas Brezje nad Slovensko vasjo
V vasi Brezje, v kateri je kar nekaj stanovanjskih in
kmečkih hiš, sem lahko kar pri nekaj hišah opazoval, kako so
pripravljali bukova drva za zimo. Že od daleč se je slišal zvok
cirkularja, ki so ga uporabljali pri pripravi drv. Videl pa sem
tudi zanimiv mehanski stroj, s katerim je domačin, razcepljal drva.
Prezrl pa tudi nisem kmečke hiše, ki je bila narejena v starem
nemškem stilu, ko so morale vgradili v pročelje hiše. Ta stil lahko
redko vidimo v Sloveniji.
Kmečka hiša v nemškem stilu z vgrajenimi morali
Nad Brezjami sem šel v bližini Jakobove cerkve. Sveti Jakob je
zavetnik romarjev, popotnikov in polj.
Cerkev Sv. Jakoba nad Brezjami
Po tem delu vodi zelo slikovita pot. Z vseh strani smo obkroženi z
nepreveč strmimi hribi, ki so porasli v glavnem z listnatim drevjem.
Asfaltna cesta se v glavnem vzpenja mimo stanovanjskih in kmečkih
hiš, okoli katerih so nasajeni vinogradi na sončnih bregovih.
Pogled na hribe na južni strani
Ko sem prišel v vas Ponikve, pa sem se za nekaj časa poslovil od hoje
po vaseh, kajti tu sem po makadamski gozdni cesti zavil v listnati
gozd. Po tej cesti sem hodil proti Kostanjevici najman 10 km. Pot se
je spuščala, vzpenjala, nekaj časa pa je šla tudi po ravnem.
Gozdna makadamska cesta, ki nas pelje proti
Kostanjevici
Na določenih mestih sem prišel do tabel, ki so opozarjale na mejo s
Hrvaško. Prišel sem tudi do tabel na hrvaški strani, ki so
opozarjale na Park prirode Žumberak.
V bližini Globočic (Brežice) se na hrvaški strani
nahaja počivališče z oznakami Parka prirode Žumberak
Že cel dan sem čakal, da bom prišel na križišče, kjer se poti
razcepijo za Brežice, Kostanjevico na Krki in proti Hrvaški. Končno
sem le prišel na to križišče. Izgledal je prav tako, kot sem si
ga predstavljal v mislih. Na manjši jasi so se razcepile makadamske
ceste, vsaka v svojo smer. Na jasi je bila postavljena tudi manjša
lopa.
Križišče južneje od Globočic, v katerem sem se
usmeril proti Kostanjevici
Z žalostjo sem zapustil sorazmerno udobno makadamsko gozdno
cesto in se povzpel navkreber po strmem in razritem kolovozu v gost listnati gozd.
V bližini Globočic me je
pot vodila po gozdnih stezah
Sedaj je pot postala bolje označena z
rumenimi puščicami, kar je nakazovala, da so se markacisti bali, da
pohodniki ne bi zašli iz poti. Hodil sem po nekoliko
širši nezaraščeni gozdni poti v smeri severo-zahod. Nenadoma
je pot zavila za 90 stopinj v strmino. Spregledal sem to pot in sem
nekaj sto metrom nadaljeval pot v isti smeri. Kmalu sem opazil na
GPS napravi, da nimam na ekranu nobene poti več, kajti napravo imam
naravnano na veliko merilo. Vrnil sem se do točke, kjer je bilo
potrebno zaviti v strmino in kmalu sem zopet opazil rumene puščice.
Rumena puščica nas vodi po
strmini navzgor
Kmalu sem se vzpel na vrh hriba in nato spustil do lovske preže. Tu
je šla pot po bližnjici, kar ob robu jase in na dnu le-te je zavila
za krajši čas proti severu-vzhodu. Nato pa se je usmerila zopet
proti severu-zahodu v vas Izvir. V tem zaselku pa sem zaključil hojo
po obširnih gozdovih v okolici Brežic.
Ko pridemo na jaso s prežo, moramo paziti, da
gremo po neshojeni stezi proti jugo-zahodu, nato pa v gozdu zavijemo
proti severu-vzhodu
V zaselku Izvir moramo zopet paziti, da zavijemo na gozdno stezo pri
zadnjih hišah in nas asfaltna pot ne "potegne" proti vasi Brvem,
ki je precej daljša kot naša steza. Gre za strmo gozdno stezo, čez
katero ležijo podrta drevesa na večih mestih. Le-ta je potrebno
obkrožiti, da se ne plazimo pod njimi, seveda če je to mogoče.
Podrta drevesa na gozdni stezi proti vasi Brvem
V vasi Brvi pa lahko spoznamo nove značilnosti pokrajine, v katero
prihajamo. Na sončnih pobočjih tamkajšnih hribov rastejo obsežni
vinogradi, ki omogočajo prodajo tudi na trgu. To je potrjevala
reklamna tabla v tem delu, ki je informirala mimoidoče, da lahko
opravijo nakup vina v dežurnih zidanicah (hramih) v naslednjih
krajih: Gadova peč, Vinji vrh, Belinje itd. vsak petek, soboto in
nedeljo od 10 h do 19 h.
Vinogradi v okolici vasi Brvi
Nato sem šel skozi Pošteno vas in dalje še skozi Bušečo vas, kjer
sem pred leti tekmoval v teku. Spominjam se, da smo tekli navkreber
po asfaltni cesti mimo vinogradov, nato pa smo zavili navzdol po
gozdni makadamski cesti, kjer nas je čakal cilj v Bušeči vasi.
V Bušeči vasi sem prvič zagledal rastlinjake za zelenjavo in rože,
npr. paradižnik ipd. Še več sem jih lahko videl, ko sem se začel
približevati Kostanjevici na Krki.
Rastlinjaki za zelenjavo in rože v Bušeči vasi
Iz Bušeče vasi sem zavil proti zahodu v smeri Kostanjevice na Krki.
Zavil sem na makadamsko gozdno cesto. Najprej sploh nisem opazil, da
hodim ob Krki. V nekem trenutku pa sem jo ozrl skozi krošnje
grmičevja in dreves.
Reka Krka v bližini Bušeče vasi
Nato sem iz makadamske ceste stopil na asfaltno cesto, ki me je
vodila skozi vas Pristava ob Krki. Ko sem šel mimo te vasi, sem se
spomnil, da sem na internetu prebral, da je eno najpogostejših imen
za slovensko vas Pristava. Do vasi Dobrava ob Krki sem prišel skozi
manjši gozd. Na tem delu se je cesta ves čas rahlo vzpenjala. Na
koncu pa sem se spustil skozi gozd v vas Podbočje. Vas Podbočje me
je pritegnila zaradi svoje urejenosti. Ob cesti, ki je šla skozi
vas, je tekel manjši potok Sušica. Na ograji ob potoku so visele
balkonske rože rdeče barve v
dolžini več kot sto metrov . Videti so bile
zelo zdrave in krepke, kar je v okolico izžarevalo dodatno lepoto in
energijo.
Negovane balkonske rože na ograjah ob potoku
Sušica v Podbočju
Postavljene so imeli tudi planinske smerokaze rdeče barve z belimi
napisi, ki so informirali, katere kraje lahko obiščemo iz te točke
in koliko časa potrebujemo do njih.
Smerokazi za pohode, kolesarjenje v Podbočju
Fascinirala me je tudi cerkev sv. Križa v Podbočju s svojo
velikostjo in svojim lepim izgledom.
Cerkev Sv. Križa v Podbočju
Navdušila pa me je tudi tartanska atletska steza pred osnovno šolo v
Podbočju. Očitno v teh krajih vlaga v nekatere javne objekte tudi
tovarna Krka iz Novega mesta. Njihovo donacijo sem zasledil tako na
planinskih smerokazih kot na tem športnem objektu. Lepo je, da
uspešna tovarna prispeva tudi v javno dobro.
Tartanska atletska steza pred OŠ Podbočje
Malo naprej od Podbočja, v kraju Brod pri Podbočju, sem se zopet
začel približevati Krki. Ko sem zagledal pred seboj leseni most, ki
je imel narejena tla iz lesenega opaža, sem ugotovil, da je povsem
enak tistim v Kostanjevici na Krki. V reki Krki so se hladili ljudje. V
bližini njih pa so plavali labodi. Malo naprej sem slišal lajež psa,
ki je očitno po reki Krki preganjal labode. Spremljal pa ga je lastnik,
ki ga je skušal krotiti, da ne bi bil preveč moteč za te velike bele
vodne ptice.
Most čez Krko v naselju Brod v Podbočju
Kmalu sem prišel na lokalno cesto Kostanjevica ob Krki - Brežice.
Malo me je spominjala na lokalno cesto, ki je vodila v Samobor.
Vendar je bila manj ravna in vsaj polovico manj prometna. Z
nastrpnostjo sem pričakoval, kdaj se bo v daljavi na krajevi tabli
prikazal napis Kostanjevica na Krki, potem ko sem zagledal na svoji
desni strani Krakovski gozd. Ko sem v daljavi zagledal prvo
krajevno tablo, sem upal, da bo pisalo ime prej omenjenega kraja.
Namesto tega imena je pisalo Sajevce. Ko sem se že zelo približal
bencinskemu servisu Petrol in Mercatorjevi prodajalni na vzhodu
Kostanjevice na Krki, sem pred seboj zagledal hrastovo konstrukcijo
iz hrastovih moralov. Iskal sem kakšen napis ob tej skulpturi, da bi
vedel, čemu je bil postavljen, vendar ga nisem našel.
Lesena skulptura na vzhodnem delu Kostanjevice ob
Krki na robu Krakovskega gozda
Preostalo mi je še nekaj sto metrov, da sem prišel do gostilne
Žolnir, kjer sem prenočil. Tudi tam sem lahko opazoval skulpturo iz
hrasta in kovine. Postavljena je bila v čast Josefu Resllu, ki je
izumil ladijski vijak in je med drugim služboval tudi v Kostanjevici
na Krki
Gostilna Žolnir in skulptura ladijskega vijaka v
ospredju
Pohod iz Samobora do Kostanjevice na Krki je bil zanimiv, ker sem
pešačil skozi dve državi: Hrvaško in Slovenijo. Na Hrvaški strani me
je predvsem fascinirala velikost Samobora, ki se razteza na površini
večih kilometrov vse do meje s Slovenijo. Na slovenski strani pa sem
prišel v prave pohodniške kraje, kajti prebijal sem se čez hribovje,
ki ni bilo zelo visoko. Vasi ob poti so bile urejene, polja so jim
nudile kar bogat pridelek grozdja, koruze, žit itd. Iznad tal pa so
se dvigovali rastlinjaki, v katerih so gojili zelenjavo ali cvetje.
Pokrajino pa je popestrila reka Krka. Človek je dodal lesene mostove
čez njo, ki so izžarevali toplino. Kostanjevica na Krki, ki jo
štejejo za enega izmed slovenskih otokov, je imela že mestne
značilnosti, čeprav je bilo opaziti, da njen mestni značaj izhaja
izpred 100 let, ko so bili ti kraji pod oblastjo Avstro-ogrske.
Kakšnega posebnega napredka v 20 in 21. stoletju iz vidika modernizacije
mesta ni bilo videti.
|
