POT ALPE ADRIA-TRAIL

Cormons (Krmin) - Gradisca di Isonzo (Gradišče)

Na vroč junijski dan 2014 sem parkiral svoj avto pod mostom v Cormonsu, kakšnih 700 m stran od železniške postaje. Majhno mestece v bližini Gorice oz. Nove Gorice je dihalo svoj vsakdanji utrip. Delovalo je dokaj mirno. Po cestah, s katerimi je prepleteno mesto, so mimo mene brzeli avtomobili. Večinoma so vozili bolj hitro kot zmerno. Spretno so ovijali okoli posebno narejenih krožnih križišč in točno se je videlo, da vozijo rutinirano po mestu in ne kot jaz, ki mi je bilo vse neznano.

Krožno križišče v Cromonsu

Nekaj sto metrov sem potreboval, da sem prišel na traso Alpe Adria trail. Na njo sem stopil na eni izmed ulic na SV Cromonsa. Odpravil sem se proti mojemu prvemu večjemu naselju na poti: Capriva Del Friuli (Koprivnem). Ko sem prišel ven iz mesta, sem bil obdan z bregovi na levi in desni strani asfaltne ceste, po kateri mimo mene ni peljalo veliko avtomobilov. Po bregovih je bujno uspevala vinska trta, ki so jo prekinjali travniki. Vrhovi bregov so bili poraščeni z listnatim drevjem. Pokrajino pa so dopolnjevale redke, a dokaj velike hiše. Očitno so bili tu doma lastniki vinogradov.

Vinorodna pokrajina Cormonsa

Iz tega griča sem se kmalu spustil v dolino in nadaljeval pot po ravninskem svetu. Ozka cesta, pokrita z obrabljenim asfaltom, me je odpeljala na obrobje vasi Capriva Del Fruli (Koprivno). Na tem delu poti sem šel mimo nekaj osamljenih hiš, na severu sem lahko opazoval Goriška brda. Gosti nasadi topolov so naznanjali nekdanja močvirja v tem delu, ki so jih izsušili z njimi.

Topoli so izsušili močvirnati svet

Po kakšnih 2 urah hoje sem na obrobju Koprivnega zavil v kratek strm klanec, ki me je "dvignil" do enega izmed številnih vinogradov v teh krajih. Za vinogradom pa se je nahajal gost, obširen listnati gozd, ki je bil ves prepreden z bodičevjem in ostalim gozdnim podrastjem. Prehoden je bil samo po redkih gozdnih stezah. Ker sem se orientiral po GPS sledi, ki sem jo dobil na uradni strani avtorja Alpe Adria Trail, sem kljub dokaj natančnemu iskanju poti, ki sem jo videl na napravi, moral ugotoviti, da vrisane poti ni v naravi. Pohodnik naj na tem mestu sledi najbolj shojeni poti in bo uspešno prišel do bajarja.  

Bajar v bližini San Lorena Isontina (Šlovrenc ob Soči)

 Sledila je hoja po vasi Šlovrenc. Zanimiva vas, kjer sem šel mimo tovarne za proizvodnjo vina, zanimivega spominika, hiš, ki jih je ločevala cesta po sredini in lične cerkve.

Center vasi Šlovrenca ob Soči

Kmalu je sledila naslednja vas z imenom: Villanova di Fara, kjer sem lahko opazoval vinograde na velikih površinah. Med vinogradi sem opazil vozilo, ki je striglo trto. Malo naprej pa je bilo gospodrsko poslopje, kjer so imeli še ostalo mehanizacijo za obdelavo vinogradov.

Vozilo za striženje vinograda

Ko sem zapustil eno izmed bolj vinorodnih vasi na moji poti, sem se pričel približevati avtocesti in reki Soči. V času hoje pravzaprav nisem vedel, ali bom šel takoj v breg, ki je bil pred menoj ali bom nadaljeval po ravnini. Ko sem zapustil vas Grotto in šel pod avtocesto proti porečju Soče, so me smerokazi in GPS naprava usmerili proti JZ. Imel sem občutke, da hodim ob reki, vendar nisem bil prepričan, ker le-te nisem videl. Sama struga je bila na začetku poti oddaljena nekaj sto metrov. 

Prečenje avtoceste pri zaselku Grotta

Ko sem že nekaj časa hodil, sem najprej zagledal na svoji desni strani manjši bajar. Videl sem ljudi, ki so se sončili ob vodi, morda lovili ribe ipd. Po kakšnih 3 km hoje po makadamski cesti proti vasi Gradišče sem zaslišal žuborenje. Najprej mi ni bilo jasno, zakaj ta zvok. Nenadoma se je pred menoj prikazala struga Soče, ki ni bila globoko vrezana v teren. Na-to so opozarjale tudi table, ki so svarile pred vodo, če Soča začne naraščati zaradi deževja. Končno pa zagledam še zelo kratek slap, ki je povzročal žuborenje.

Krajši slap na reki Soči blizu Gradišča

Še naprej sem se prebijal na desnem bregu Soče proti Gradišču. Sedaj se je tudi cesta spremenila iz makadamske v ilovnati kolovoz. Na določenih delih jo je pokrivalo tudi rečno kamenje. Kolovoz je bil obdan z bodičevjem in ostalim listnatim podrastjem. Zelo pogosto so bile tudi večje luže, ki jih je bilo potrebno obiti po njihovi levi ali desni strani. Iz mlakuž so skakale žabe. Na nekem mestu sem videl tudi manjšo kačo.  

Večje luže ob Soči blizu Gradišča

Kar razveselil sem se mostu, ki sem ga zagledal nad seboj. Na njegovi desni strani pa se je v zrak dvigoval blok. Ko sem po stopnicah prišel na vrh mostu, sem ugotovil po krajevnih tablah, da sem v Gradišču.

Gradisca di Isonzo (Gradišče)

Hotel al Trieste v Gradišču

Tu sem zaključil hojo tega dne. Prespal sem v hotelu Trieste, ki se nahaja blizu prej omenjenega mostu. Tu pa dobite še GPS sled opisane 32. etape.

Copyright by Janez Černilec 2013