|
POT ALPE
ADRIA-TRAIL |
|
                       
|
Ko se spustiš do obale v Devinu in si ogleduješ bližno okolico, kjer se morje konča z visokimi stenami, se sprašuješ, kako pa je sploh mogoče hoditi ob morju. Pa sem naslednji dan ugotovil s pomočjo informativnih tabel, da imajo urejen Naravni deželni park Devinske stene. S peskom nasuta pot nas nad pečinami vodi v dolžini 2 km do turističnega naselja Sistiana. Iz te ceste sem posnel tudi Devinski grad. Ob tej poti sem na določenih mestih opazil kupe manjših apnenčastih skal.
Ko sem se približeval naselju z marino, sem sklepal, da to naselje nosi ime Sistiana (Sesljan). Ko sem se podal proti središču Sistiane, sem ugotovil, da so tu številne prenočišča, med njimi tudi večji hoteli npr. Hotel Posta. Pravi kraj za pohodnika, ki želi dobiti prenočišče.
Iz Sistiane sem se usmeril proti zaselku Slivia. Hodil sem po prijetnih gozdnih stezah. Na teh mestih gozd ni bil več tako zaraščen in neprehoden z listavci in podrastjo. Med listavci so rasli tudi borovci. Zopet so se začeli pojavljati vinogradi.
Pot pa se je še nadalje vzpenjala po gozdu, dokler nisem prišel do višje ležeče vasi, z imenom San Pelagio (Šempolaj). Zopet je šlo za tipično kraško vas.
Iz Šempolaja do Praprota se ni bilo potrebno vzpenjati, ker tu se je teren nekoliko zravnal. Tu sem srečal domačina, ki je lastnik kmečkega turizma Lupinc. Že iz raznih dvojezičnih napisov je bilo v teh krajih videti, da so domačini večinoma Slovenci, kajti na prvem mestu je bila slovenščina in na drugem mestu italjanščina. Večina jih je govorila tudi slovensko. Na nekaterih mestih v tem delu poti sem opazil tudi spomenike, ki so obujali spomin na padle partizane iz teh krajev. Čeprav na poti nisem opazil spuščene pse, ki se prosto sprehajajo po cestah, sem tu naletel na 2 psa, ki sta kot akrobata tekala po kamniti ograji brez žičnate ograje. Nobeden od njiju pa ni skočil iz nje na cesto.
Sledil je še zadnji del hoje po gozdnih poteh, ki so se rahlo vzpenjale proti tamkajšnim vrhovom. Vendar so me smerne table kmalu usmerile navzdol v dolino proti vasi Samatorca. Na poti navzdol sem naletel na kamnolom.
Od sedaj naprej vse do Občin sem hodil po asfaltnih poteh, razen iz Proseka do Občin je speljana t.i. Napoleonova pot. Vse do Proseka cesta ni bila prometna, zato hoja na tem delu ni bila stresna. Do Proseka sem šel skozi naslednje vasi: Sales (Salež), Sgonico (Zgonik), ki je bila največja vas na tem odseku in Gabrovizzo (Gabrovica).
Pred Prosekom sem najprej prišel do avtoceste. Tu sem opazil ogromno zanimivih belih travnatih rož, ki so spominjale na arman. Le-te sem srečeval tudi na prejšnjih odsekih poti, posebno od Gradišča naprej. Šel sem tudi mimo table, ki je nudila kontakt za tiste, ki bi želeli prespati v Proseku. Nato pa sem nadaljeval kratko razdaljo po regionalni cesti, ki je bila dokaj prometna, dokler nisem prišel v mesto Prosek, it. Prosecco. Pot je bila skozi mesto malo nenavadno speljana, če si upoštaval oznake, kajti dvignil sem se na manjši breg, potem pa je nenadoma pot obrnila za 90 stopinj proti SV. Sestopiti sem moral po kamnitih stopnicah. Organizator je moral imeti vzrok, da je na ta način trasiral pot.
Na JZ strani Proseka sem prispel do Napoleonove poti. Kar nenadoma sem je pred menoj pojavil panoramski pogled na Jadransko morje in Trst.
Po Napoleonovi poti, ki je krajši del na začetku asfaltirana, nato pa je posuta s finim peskom, sem hodil slabi 2 uri do Opčin nad Trstom. Pot se je ves čas rahlo vzpenjala. Na moji desni strani pa je bil ves čas panoramski pogled na Trst, ki je bil vedno bližji.
Tu sem tudi končal pohod po poti Alpe-Adria, ki se vzpne najprej na kraški rob in naprej proti Lipici mimo Bazovice. Iz Lipice pa se zopet vrne na morsko obalo, in sicer v Milje pri Trstu. Ta del bom prehodil v prihodnosti. GPS sled pohoda dobite tukaj. |
|
Copyright by Janez Černilec 2013 |
|
