|
V Goriških Brdih smo začeli etapo Alpe Adria Trail: Šmartno-Cormons, slo. Krmin. Odpravili smo se v smeri vasema: Kozana in Medana. Hodili smo med vinogradi in nasadi češenj. Zgodnje sorte češenj so bile že dozorele. Sadeži so s svojo kontrastno rdečo barvo vabili k pozornosti. V vasi Kozana smo šli mimo hotela Kozana, ki je s svojo velikostjo, temno rdečo fasado izstopal iz vaškega okolja. Pred nami pa smo vse bližje na vrhu hriba gledali vasico Medano. Najprej smo se začeli spuščati v dolino po asfaltni cesti. Še vedno so bili okoli nas številni vinogradi in kot dopolnilo drevesa češenj. Na tem mestu smo naredili napako, da se nismo spustili po kolovozu, ki je bil označen tudi s smerno tablo Alpe Adria Trail, vendar je bila polomljena, da nismo bili prepričani, kam kaže. Malo kasneje pa smo zavili po kolovozu, ki se je strmo spuščal v dolino med vinogradi. Ko smo prišli na dno doline, smo opazili, da bomo morali prečkati ozek potok, ki je bil zaraščen z visokimi travami. Potrebno ga je bilo preskočiti in po možnosti ne skočiti v blato, kar se je zgodilo meni. Sledila je hoja v strm, vendar kratek hrib, da smo prišli do prvih hiš Medane. Tam sta naju pri enih izmed prvih hiš pričakala dva velika psa, ki sta nadlegovala mimoidoče z lajanjem. Mene je celo eden od njuju z gobcem podrgnil po roki, vendar mi ni ugriznil. Na koncu smo prišli na vrh hriba, kjer se je razprostirala vas Medana s cerkvijo in obkrožena z ličnimi hišami. Z reklam in napisov na hiših smo razbrali, da prodajajo vino iz svojih vinogradov.
Iz Medane smo se odpravili proti meji z Italijo. Najprej smo prišli do vasi Plešivo, kjer sem opazil tudi tablo o Gradnikovi poti. Iz šole sem se spomnil, da je bil Alojz Gradnik pesnik. Veliko pa je pisal o smrti, ki se jo je po besedah učiteljice zelo bal.
Na dno doline je bila slovensko-italijanska meja, ki je imela le še formo, vendar nobene praktične vsebine, da bi nas ustavil policaj oziroma carinik in pregledal dokumente in materialne dobrine, ki jih imamo seboj.
Ko smo vstopili v Italijo smo bili še vedno v vasi Plešivo (it. Plessiva). Okoli nas so bili še vedno vinogradi. Vendar pa je postala konfiguracija terena bolj ravna. V ozadju se je dvigovala le Karminska gora. Tudi vinogradi so bili nekoliko drugače oblikovani kot naši. Človek je dobil vtis, da so trte bolj gosto posejanje ena poleg druge.
V nadaljevanju hoje smo prišli na SV obronke Karminske gore. Vstopili smo v park Plešivec, it. Bosco di Plessiva. V parku so bila otroška igrala in table učne poti.
Po asfaltnih, makadamskih in gozdnih poteh smo se odpravili na vrh Karminske gore. Za to hojo smo porabili več kot uro hoje.
Na SV strani je bila poraščena z vinogradi. Na vrhu Karminske gore pa se je že odpiral pogled proti Cormonsu oz. Krminu. Pod vrhom, v smeri Cormonsa, smo opazili cerkev.
Malo preden smo prišli do asfaltne ceste, pa je pot zapiralo podrto drevje. Le s težavo smo se prebili čez drevje do poti. Osebno sem kar nekaj časa sedel na deblo, ki je bil dvignjen od tal več kot 1,5 metra. Spodaj pa je bila neravna podlaga prekrita z visokim rastlinjem in vejami. Končno sem se z nogami oprel na veje in stopil na trdna tla.
Po tej adrenalinski izkušnji plezanja čez podrta drevesa in skakanje v neznano, smo prišli v mestece Cromons. Hodili smo po njegovih simpatičnih ulicah, dokler nismo prišli do našega avtomobila. Z njim smo se odpeljali proti domu.
Na ta način smo zaključili z 28. etapo Alpe Adria Trail. Načrtujemo pa že naslednje etape po Alpe Adria Trail, ki se je izkazala kot sorazmerno dobro označena pohodniška pot z dovolj informacijami za uspešno hojo po njej. |
Copyright by Janez Černilec 2013 |