POT ALPE
ADRIA-TRAIL |
|
V vročih poletnih dneh je dobro pričeti s hojo zgodaj zjutraj, da vsaj nekaj ur hodimo pri nekoliko nižjih temperaturah. Sočo sem prečil čez most, ki je bil zgrajen v mestu Gradišče. V zgodnjem jutru sem lahko pri hoji čez most opazoval razne ptici. Pod mostom pa sem opazil tudi srno, ki je opozorila nase s kopitanjem po rečnem kamenju. Na drugi strani mostu me je "čakala" vas Poggio Terza Armata (Sagrado). Iz te vasi sem se začel vzpenjati na Doberdopsko planoto.
Del vasi je na ravnem delu, drugi del pa je lociran že ob vznožju hriba. Tu se začenjamo vzpenjati proti vrhu sv. Mihaela, kjer je tudi muzej na prostem, ki spominja na prvo svetovno vojno. Prav na začetku vzpona pa gremo tudi mimo t.i. trima. Do vrha je vodila dokaj široka gozdna cesta, ki se je vila med zelo gosto zaraščenim listnatim gozdom.
Malo pred vrhom sem stopil na asfaltno cesto, ki me je pripeljala do muzeja na prostem iz 1. svetovne vojne. Tu sem videl topove, spomenike, table z napisi in slikami, vdolbine v stenah (kaverne) itd. Od tu sem se spustil v zaselek San Martino del Carso. Vasi se spominjam po lični cerkvici, nekaj otrocih, ki so bili zunaj in laježu psov, kot je bilo značilno za vsako vas. Vendar nobeden ni bil spuščen, da bi nadlegoval mimoidoče. Na njih je opozarjala tabla na vhodu v hišo: attenti al cane. Od Devina proti Proseku sem te table videl napisane tudi dvojezično: pozor na psa.
Kmalu sem vstopil v gozd. Smerokazi Alpe Adria in tudi lokalni, ki so bili označeni z rdečo-belima črtama, so me usmerili na ozko stezico, ki je bila obdana z visoko travo, ki je bila vsa mokra zaradi jutranje rose. Pravkar opisana pot se je pojavljala na mestih, kjer je bilo bolj malo dreves ali jih sploh ni bilo. Taka okolica je omogočala več sonca in boljše razmere za rast podrastja. Ob tej poti pa se je pojavljajo kamenje, zloženo na kupe. Spraševal sem se, čemu to služi. Po kakšni uri hoje po zaraščenih poteh, sem prišel do zaselka Marcottini (Poljane). Za vasjo sem se usmeril proti Dobrdobskemu jezeru. Hodil sem po gozdu in širši cesti kot do sedaj iz sv. Mihaela. Na poti so me spremljale table z napisi, oblikovane enako tistim iz Sv. Mihaela, ki so opozarjali na dogajanja iz 1. svetovne vojne.
Po približno 2 urah hoje sem se znašel na vrhu strmega bregu. Malo pod sabo sem zagledal jeklenico. Opazna je bila že dolina Dobrodopskega jezera. Po strmi poti, ki je imela vse značilnosti planinske poti, sem se najprej spustil do koče. Od koče pa do ceste.
Sedaj sem bil v osrčju krasa. Videl nisem nobenih vrtač in podobnih kraških pojavov, da bi imeli kras v pravem pomenu besede. Vendar, če domačini temu pravijo kras, potem mora to biti. Pot me je vodila najprej v prvi hrib, sledil je spust v dolino, vzpon na drugi hrib in zopet spust. Tako se je ta zgodba odvrtela kar nekajkrat. Po mučenju čez drn in strm sem prišel do zaselka Jamiano. Od tu pa sem se po asfaltni cesti spustil do Štivna v bližini Tržiča (Malfalcona).
Tu sem prišel na glavno cesto Tržič-Trst. S pomočjo GPS naprave sem iskal vzporedno cesto tej regionalni cesti, ki je bila zelo prometna. Najprej sem zavil proti izviru reke Timav. A sem se hitro obrnil nazaj, ker sem videl, da se poti končujejo pri hišah. Ko sem doma gledal na Googlovi zemlji, pa sem videl, da pelje cesta nekoliko južneje proti Devinu. Žal tega odcepa nisem našel, kljub temu, da sem ga kar nekaj časa iskal. Do Devina sem šel kar po regionalni cesti, kar pa ni niti varno niti prijetno, ko mimo tebe ves čas vozijo avtomobili in se vozijo kolesarji. Prespal sem v hotelu Al Pescatore. Za GPS sled kliknite tukaj. | |
Copyright by Janez Černilec 2013 |