POT ALPE
ADRIA-TRAIL |
|
|
Mojo 3. etapo po poti Alpe-Adria trail smo začeli: Miha, Sandi in jaz v Čedadu, po italijansko: Cividale del Friuli. V mestno jedru smo vstopili preko Hudičevega mostu, pod katerim teče reka Nadiža. Nemogoče je bilo prezreti podobnost med Kokršim mostom v Kranju in Hudičevim mostom v Čedadu, kajti kanjona sta si zelo podobna glede skalnatih bregov, ki obkrožajo reko.
Sprehodili smo se po starem mestnem jedru Čedada, ki so ga na praznični dan, 1. maja, preplavili ulični trgovcu na številnih stojnicah. Ponujali so različno doma pridelano hrano, npr. sir, marmelado, začimbe, sladice, bižuterijo, slike, igrače, lutke, majhne stole in mizice itd. Vse skupaj je dokaj lično izgledalo. Obiskovalec ne more spregledati tudi t.i. družbenih turističnih znamenitosti v Čedadu, kot je kip Julija Cezarja, Katedralo Santa Marije Assunte in stare meščanske hiše. Po krajšem ogledu mesta Čedad smo se odpravili na naš pohod po Poti Alpe Adria Trail. Etapa tega dne nas je vodila od že večkrat omenjenega Čedada proti zaselku Gorenji Tarbij oz. Tribil Superiore. Ko smo zapustili zadnje hiše Čedada na vzhodni strani, smo se odpravili po makadamski cesti ob reki Nadiži proti vasici Purgessimo. Obkrožali so nas travniki, njive in vinogradi na naši desni strani. Po vinogradih in njivah je ležalo veliko kamenja, ki ga lastniki očitno niso odstranili. Npr. na Krasu so iz njega naredili varovalne kamnite pregrade proti vetru. Na levi strani pa so se strmi bregovi spuščali v reko Nadižo. Ko smo prispeli v vas Purgessimo, smo šli tudi mimo vaške cerkve in hiš, ki so jo obkrožale.
Tu smo se pričeli vzpenjati proti cerkvi Madonna del Monte oz. gradu Monte. Makadamska cesta se je vila med hribovskimi gozdovi proti gradu. Naklon se je malo spreminjal, od manj strmega do nekoliko bolj strmega. V kakšne velike strmine pa tu nismo hodili.
Od gradu pa smo krenili po grebenu proti zaselku Gorenji Tarbij, kjer smo tega dne želeli prenočevati v vaški gostilni. Po opravljenem krajšem ravninskem delu, smo se začeli spuščati po severnih pobočjih hriba. Tu smo se priključili na planinsko pot, ki je nosila oznako 747. Na tem prvem delu smo se najbolj oddaljili od asfaltne ceste, ki je peljala do prej omenjenega zaselka. Tu smo se ves čas spuščali.
Ko smo dospeli do najnižje točke steze na grebenu, smo se začeli dvigovati proti njegovemu vrhu. Tu smo se kar nekaj časa strmo vzpenjali po gozdni stezi, dokler nismo dospeli do kmetije, kjer smo že kar nekaj časa pred prihodom do nje, zaslišali lajež psov, ki je bil namenjen Sandiju, ki je hodil nekoliko pred menoj in Mihom. Ko sem tudi sam dospel do ograd, kjer so bile koze z mladiči in 2 psoma, ki sta vsakega mimoidočega glasno oblajala, sem moral premagati še zadnje strmine, da sem zopet stopil na asfaltno cesto, ki je bila praktično brez avtomobilskega prometa.
Sedaj pa nismo več zapustili vrha grebena, vse do našega cilja poti, ki je bila vaška gostilna Alla Rosa dei Venti. Kar dolgo časa smo se držali markirane steze, ki se je ves čas malo dvigovala in spuščala po grebenu. Mene je ta pot zelo utrujala z nenehnimi vzponi in spusti. Monotonost na tej poti, so prekinjali lepi pogledi na drugo stran doline, kjer so obširne gozdove prekinjali zaselki. Nekateri med njimi so imeli tudi cerkve. Šli smo mimo vojaške kapele in hribovske cerkve. Opazili smo tudi strelske jarke iz 1. svetovne vojne, kajti tu je bila 1. frontna črta. Jarke je opazil Miha, kajti niso bili izraziti, zato smo ogibali, ali so ali niso. Ali je jarke naredila človeška roka ali narava?
V bližini zaselka Varch smo se naveličali mučenja po gozdni stezi in smo se odločili, da gremo do našega cilja po asfaltni cesti. Le-ta se je do cilja manj vzpenjala in spuščala in tudi korak je bil bolj udoben. Po tej cesti smo dospeli do vasi Gorenji Tarbij. Od tu se je bilo potrebno povzpeti do gostilne Alla Rosa dei Venti (tel. 0039 0432/724116; GSM: 0039 334/1275353, e-mail: allarosadeiventi@libero.it), ki leži na vrhu manjše vzpetine. Kot smo pozneje lahko ugotovili, gre za gostilno, ki ima kvalitetno nastanitev, dobro domačo hrano, prijazno, strokovno in veselo gostilniško osebje in zmerne cene. Pohod po 27. etapi Alpe Adria Trail je bil zanimiv zaradi trase proge iz vidika naravne in kulturne dediščine. Po poti smo hodili tekoče in na njej ni bilo kakšnih večjih ovir. Čez cesto je ležalo kakšno drevo, ki ga je porušil žled, vendar smo ga lahko obšli. Srečali pa smo tudi prijazne ljudi, ki so nam pojasnili življenje v teh krajih in povedali, kako se imenuje kakšna gora. Iz teh krajev lahko opazujemo Matajur, ki je markantna gora. |
Copyright by Janez Černilec 2013 |