POHOD PO
VELIKI FATRI IN NIZKIH TATRAH (SLOVAŠKA) |
|||||||||||||
|
6 etapo sem začel že v večkrat omenjenem zavetišču Ramža. Bil sem v čisti divjini, obkrožen z hribi in dolinami, ki so bile poraščene z različnim drevjem, ponekod pa goli. Vendar v smeri proti zavetišču Andrejcova, je bilo teh golih delov, razen v višjih nadmorskih višinah bistveno manj kot na relaciji: Čertovica-Čamža. Tega dne je bilo oblačno vreme, pihal je šibak veter, po hribih se je preganjala megla in občasno je rosilo. Že takoj iz zavetišča sem začel hoditi po ozkih zaraščenih stezah predvsem navzgor. Kmalu sem imel mokre čevlje in obleko glede na prej opisano vlažno vreme. V čevljih mi je kar čofutalo. Na poti sem lahko opazoval drevesa, v katera so se zarasle gobe. Poleg tega pa sem lahko potešil lakoto z borovnicami. Na tej poti sem obiskal najprej vrh Havrania Polana (1400 m). Na svoji levi strani sem na višjih višinah zagledal dolino, ki je bila prepredena z večjimi ali manjšimi naselji. Ko sem prišel na greben, sem šel najprej mimo sedla Homolka (1533 m). Nato pa sem obiskal vrh Zadna Hola (1620 m). Nekje v tem delu sem ozrl tudi vrtnico. V daljavi pred menoj sem zagledal tudi zadnji vrh na moji poti: Kralovo holo. V tistem trenutku sem se prebliževal vrhu Kolesarova (1508 m). Iz tega vrha pa sem se spustil na prelaz Priehyba (1190 m).
Iz prelaza sem se dvignil po strmi gorski stezi skoraj naravnost navzgor na vrh Velka Vapenica (1692 m). Za ta vzpon sem rabil vsaj 1 uro. Vrh Kralova hola pa mi je bil vse bližje, saj sem ga hitro našel v daljavi, ker je imel na vrhu antenski stolp. Teren je proti zavetišču Andrejcova postajalo vse bolj zaobleno in kakšnih 30 minut pred prihodom v zavetišče, sem ga zagledal v daljavi. Ko sem prišel na sedlo, sem se začel počasi dvigovati proti zavetišču Andrejcova. Ko sem prišel do lične smerne table, me je le ta usmerila do zavetišča. To zavetišče je imelo osebje, ki je ponujalo pijačo, hrano in seveda brezplačno prenočišče na skupnih pogradih, za katere je bilo dobro imeti spalno vrečo. Vendar so tokrat pohodniki v zavetišču kurili štedilnik na drva iz dveh razlogov: da so si kuhali večerjo in da je bilo v zavetišču toplo. To je bilo koristno tudi zame, kajti ponoči me ni zeblo.
| ||||||||||||
Copyright by Janez Černilec 2015 |