|
POHOD PO
VELIKI FATRI IN NIZKIH TATRAH (SLOVAŠKA) |
|||||||||||||
|
3. etapo sem pričel ob 5. uri zjutraj, kajti vedel sem, da me čaka naporna hoja čez Nizke Tatre, da bom še pred nočjo dospel do zavetišča Durkova. Najprej sem se sprehodil skozi preostali del Donovanyja na moji poti in občudoval številne gostinske obrate ob poti, ki so bili dokaj veliki in lepi. Kot gradbeni material je prevladoval les, ki ga je v teh krajih resnično v izobilju. Prebivalci teh krajev ga znajo tudi lepo oblikovati v končne izdelke, npr. stavbno pohištvo, lesene ograje, lesene hiše, lesene strehe ... Za poligonom za smučarski tek v Donovanyju sem obiskal še zaselek Polianka, nato pa začel hoditi po gozdnih kolovozih, ki so me pripeljale do vznožja Nizkih Tater. Tu sem se začel vzpenjati proti Kozijevemu Chrbatu (1330 m). Na tem mestu so bile zasajene tudi prve okrogle lesene palice, ki so me potem spremljale ves čas poti kot smerokazi za pot. Iz Kozijevega Chrbata sem se spustil do sedla Hiadelske (1099 m) po dokaj strmi gozdni stezi.
Tu pa sem začel daljši vzpon na goro Velka Chochula (1753 m). Kakšno uro sem se vzpenjal po gorski stezi do grebena Nizkih Tatr, ki se konča z najvišjim vrhom le-teh z imenom Dumbier (2043 m). Sprva sem hodil po iglastem gozdu. V višjem delu poti pa je le-ta izginil in pojavili so se nizki borovci. Tik pod grebenom, so pa še ti izginili. Tu sem zagledal tudi pohodnike, ki so se spuščali navzdol. Presenečen sem bil, ker so bili v anorakih in pokriti s kapucami. Meni je bilo takrat še vroče, kajti sonce je prispevalo svoj delež. Bolj kot sem se približeval vrhu grebena, bolj močno je začel pihati veter. Ko pa sem dospel na vrh grebena in stopil na bolj odprto področje, me je močan veter hitro ohladil. Tudi sam sem si oblekel zgornji del anoraka, kapo in hlače, da mi mraz, ki ga je povrzočal veter, ni prišel do živega. Po grebenu sem se po planinski stezi usmeril proti že omenjenemu vrhu Velka Chochula. Na poti proti temu vrhu sem ves čas srečeval planince. Nato pa sem dva izmed njih vprašal, zakaj gre mimo mene toliko ljudi. Pojasnila sta mi, da so udeleženci 6 dnevnega organiziranega pohoda iz Telgarta do Španej Dolinye . Iz Velke Chochule me je pot po grebenu vodila naprej do naslednjega vrha z imenom Latiborska hola (1643 m) preko sedla Skalka (1476 m). Nekje na tem mestu sem srečal tudi skupino čeških mladeničev, ki so želeli prehoditi Nizke Tatre do Telgarta. Svoj pohod pa so začeli v Donovanyju. Kasneje smo se z njimi še nekajkrat srečali, kajti imeli so hitrejši tempo kot jaz. Tokrat se je bilo potrebno večkrat vzpenjati navzdol in navzgor po golem grebenu, da sem prispel na vrh Latiborske hole.
Iz te gore sem potreboval še 1,5 ure, da sem prišel na razcep, kjer sem lahko zavil proti zavetišču Durkova. Po pobočju sem se spustil do omenjenega zavetišča. Za ta del poti sem potreboval okoli 20 minut. V zavetišču je bilo osebje, ki je prodajalo pijačo in tudi hrano. Glede na napor, ki sem ga predhodno vložil v pohod, mi je to zelo prijalo. Prespal pa sem na skupnih ležiščih. Da me ponoči ne bi zeblo, bi potreboval spalno vrečo, ki pa jo jaz nisem prinesel s seboj.
| ||||||||||||
|
Copyright by Janez Černilec 2015 |
|||||||||||||
