SENTIEROS FRANCISCANOS
 
Firence-Casignano

Ko sem bil na izletu v Italiji pred kakšnimi 2 leti, so mi bili všeč Apenini, ki sem jih opazoval skozi okno avtobusa in izven avtobusa. Očarala so me tudi srednjeveška italijanska mesta. Želel sem to pokrajino tudi prehoditi. Najprej se mi je porodila ideja, da bi jih prehodil po Evropski pešpoti E1. Ko sem zarisal GPX sled te poti, sem ugotovil, da gre pot v glavnem po grebenih in vrhovih in ne gre velikokrat mimo večjih mest. Ugotovil sem, da bi moral večkrat prenočiti v planinskih kočah. Nekatere, ki sem jih našel so bile izven poti ali ko sem jih kontaktiral, nisem dobil odziva. Zaznal sem problem prenočevanja. Ko pa sem pred kakšnim letom brskal po spletni strani z GPS sledmi GPSies Tracks for vagabonds, sem našel sled Firenze-Assisi. Všeč mi je bila, ker je šla večkrat skozi večja naselja.

Odločil sem se, da se proti Firencam odpeljem z avtobusom, ki vsak dan vozi na relaciji Sofija-Ljubljana-Firence. Ko sem se peljal proti Firencam, sem se odločal, ali naj grem po E1 ali po sledi, ki sem jo dobil na spletu. Odločil sem se za 2. možnost, ker sem vedel, da bom lažje našel prenočišča. Nekatera izmed njih sem imel zabeležena na pametnem telefonu.

Ker sem bil do sedaj le v Bologni, mi je bila pot iz prej omenjenega mesta do Firenc čista novost. Za Bologno so se začeli pojavljati Apenini. Sedaj sem že lahko ugotovil, kako izgledajo, kako so geološko sestavljeni, kakšna je vegitacija in kulturna krajina ipd.

Po kakšnih dveh urah vožnje smo se prebili čez verige Apeninov. Pred nami se je pojavila ravnina, ki je bila dokaj gosto poseljena. Po kakšnih 30 minutah vožnje smo dospeli v center Firenc, kjer je tudi železniška in avtobusna postaja.

Ko sem stopil iz avtobusa, sem najprej zapustil avtobusno postajo, ki se nahaja med stenami tamkajšnih zgradb. Le stropa čez celo avtobusno postajo ni. Na ulico vodita dve široki odprtini na nasprotnih straneh, skozi kateri vozijo tudi prihajajoči in odhajajoči avtobusi.

Znašel sem se na ulicah Firenc in to v samem centru. Okoli mene je bilo veliko ljudi, večinoma turisti, ulični prodajalci kiča, berači, prebivalci Firenc ... Mimo mene so drveli avtomobili, motorji, tramvaji ... Ljudje so posedali po trgih in v gostinskih lokalih, si ogledovali turistične znamenitosti Firenc ...

Center Firenc v bližini železniške in avtobusne postaje

Moj cilj pa je bil čimprej zapustiti center Firenc s pomočjo GPS sledi. Že takoj na začetku sem občutil težo svojega nahrbtnika, ki še nikoli do sedaj ni bil tako težak, kajti nosil sem tudi šotor, spalno vrečo in napihljivo podlogo. Ta tovor je bil posledica mojega strahu, da ne bom našel prenočišča na poti. Najprej sem iskal GPS sled s pomočjo pametnega telefona. Sedaj vem, da se je začela na glavni železniški postaji v Firencah, katero sem potem dodobra spoznal. Naprava, ki morda tudi ni naložila GPS sledi, me je odpeljala stran od prave smeri, da sem končal pred veliko cerkvijo s cilindrsko obliko, ki me je spominjala na bogato mušejo. To je bila bazilika svetega Lovrenca (it. San Lorenzo). Še naprej sem se prebijal po ulicah Firenc v centru mesta, ki so bile polne ljudi. Po kakšnih 30 minutah hoje sem se odločil, da oblečem pohodniška oblačila in čevlje in začnem uporabljati pohodniško GPS napravo Oregon 450. Ko sem bil oblečen in ko sem vklopil GPS napravo, sem hitro ugotovil, da se ne poveže s sateliti. Ko sem se ozrl proti nebu, sem opazil, kako visoke so zgradbe v Firencah in ne omogočajo GPS signala. Želel sem zapustiti te visoke zgradbe, da dobim GPS signal, ki bi mi omogočal nadaljevanje hoje proti današjemu cilju. Na začetku sem si zadal cilj, da pridem do mesteca Rignano sull' Arno, ki naj bi bil oddaljen od Firenc okoli 25 km.

Potreboval sem še kakšnih 15 minut, da sem prišel na območje, kjer sem dobil GPS signal. Šele sedaj sem se lahko odpravil po GPS sledi, ki sem jo uporabljal ves čas pohoda. Najprej sem šel po ulici Viale Francesco Petrarca, ki je zelo prometna. Nato sem šel skozi park in se začel vzpenjati po cesti med hišami, ki je žarela od vročine, do vrha hriba. Iz tega hriba sem se mimo mogočnega mestnega obzidja spustil k reki Arno. Nekaj časa sem hodil v bližini reke, nato pa me je pot usmerila po ozki asfaltirani cesti, po kateri je vozilo kar veliko avtomobilov, proti vasem: Podere La Nave-la Torre, Rimaggio in Vicchio di Rimaggio. Ko sem šel mimo zadnje omenjene vasice, sem se začel po stezi bolj strmo vzpenjati proti hribu, na katerem je bil na vrhu oddajnik. Vendar je okoli oddajnika ograja, da ni možno priti povsem do njega. Pot gre nekaj sto metrov stran od vrha in mi je bilo žal, da sem šel malo iz poti, da bi bil morda deležen kakšnih razgledov iz vrha. Pot sem nadaljeval po kolovozu in makadamskih poteh do gostinskega obrata postelja in zajtrk z imenom: Casignano.

Gostinski obrat postelja in zajtrk Casignano

Ko sem vstopil na dvorišče, sem pod podstreškom zaslišal živahno govorjenje v angleščini. Kmalu se je pred menoj pojavil bradati starejši moški, ki sem ga vprašal, če lahko prespim pri njih. Najprej mi je prinesel kozarec vina, nato pa mi je rekel, da lahko prespim v njihovem apartmaju. Njegova žena, ki je imela azijski videz - kasneje je povedala, da je bila rojena na Havajih - mi je pokazala apartma, kjer sem se najprej stuširal. Nato pa je sledila večerja, na kateri so bili prisotni poleg mene, še prej omenjena lastnika, družina iz Pakistana, ki živi v Kaliforniji. Med večerjo je tekel živahen pogovor v angleščini o različnih stvareh. Tu sem prvič izvedel bolj natančno, da hodim po romarski poti Sv. Frančiška Asiškega. Ko pa sem lastniku povedal, da želim naslednji dan do mesteca Stia, mi je povedal, da ljudje od tu hodijo do Consume, ki je prelaz in šele naslednji dan do Stie. Pokazal mi je tudi hrib, na katerem je prelaz Consuma, kjer je tudi večje naselje. V tistem času je bil hrib v megli in je izgledal kar visok. Noč sem prespal v lepo urejenem apartmaju.

Copyright by Janez Černilec 2013