POHODI PO LASTNI ZAMISLI

Velenje-Zreče

Tokrat sva se z Mihom z avtomobilom pripeljala v Velenje, kjer sva želala hoditi na relaciji: Velenje - Paški Kozjek - Vitanje - Zreče (gps sled-uporaba na lastno odgovornost). Parkirala sva v nakupovalnem centru Mercator v Velenju, kjer je parkiranje brezplačno. V dokaj hladnem avgustovskem jutru sva se odpravila proti Paškemu Kozjaku. Opazovala sva Velenje, ki je s svojo arhitekturno in urbanistično modernostjo nekaj posebnega med slovenskimi mesti, saj je bil večji del zgrajen po 2. svetovni vojni. Ne izstopa pa po svoji velikosti, saj bi lahko celo mesto predstavljalo manjši del kakšnega velikega mesta, tudi Ljubljane. Na začetku sva kar malo predolgo hodila po glavni ulici in ko sva na GPS napravi ugotovila, da gre najina pot nekoliko bolj južno, sva šla proti tej ozki asfaltni cesti, kar čez travnik. Na najino srečo je bila nizka trava. Za najinim hrbtom sva opazila valjasti bel dim, ki se je valil iz prav takšnih dimnikov. Meni se je zdelo, da so to šoštanske elektrarne, kar nama je malo kasneje pritrdila tudi sprehajalka s psom. Predstavljal sem si, da je Šoštanj bolj oddaljen od Velenja, pa bi lahko rekli, da se držita skoraj skupaj. Vpliv te termoelektrarane in njen izgled sva potem lahko opazovala višje na Paškem Kozjaku.


Velenje

Pot sva nadaljevala v bližini stolpa na vzhodnem delu Velenja. Urbanisti so na tem prostoru, ki je predstavljal manjšo vzpetino nad Velenjem, predvideli stanovanjske hiše, ki so lepo dopolnjevale blokovska naselja.


Stanovanjsko naselje na vzhodnem delu Velenja

Nadaljevala sva z vzpenjanjem. Kmalu sva prišla v gozd, v katerem sva opazila dokaj velike vrtače, kar pomeni, da sva prišla na kraški svet. Šla sva tudi mimo znamenja, ki je bil narejen v stilu, ki sva jih videla tudi okoli Celja, in sicer v smeri Velenja.


Znamenje v bližini zaselka Bevče

Ko sva prišla iz tega gozda nad zaselkom Šalek, naju je pot vodila skozi Bevče in Lopatnik. Sedaj sva pridobila že nekaj višina, da sva lahko pod nama opazovala krajino v bližini Velenja. Travniki, polja, košati gozdovi in hiše z rdečo kritino so nama ustavarili lep pogled. V ozadju pa sva lahko opazovala verigo hribov: Šmohor, Mrzlico in Čemšeniško planino.


Pogled v dolino iz zaselka Lopatnik, v bližini Lipja

Tu sva hotela iti v zaselek Liplje, kar pa je seveda bilo iz smeri. Tu nama je GPS naprava pomagala, da sva ostala v pravi smeri. Po strmem kolovozu sva se začela vzpenjati skozi gozdnato hribovsko pokrajino. Malo višje sva zopet prišla na makadamsko pot, ki naju je odpeljala višje proti Paškemu Kozjaku. Ko sva bila višje, se nama je tudi prikazala pokrajina Paškega Kozjaka. Lahko bi rekli, da je ta svet zelo podoben tistemu na Pohorju, samo smreke so malo manj košate in temno zelene. Očitno je bilo, da je gozd v tem delu, ko sva dosegla Paški Kozjek, poškodovan od tistega belega dima, ki sem ga opisal na začetku. Smrekovo in listnato drevje je bilo bolehno, bolj svetlih barvu in z bolj malo listov oz. iglic ter tudi manj vej. Gozdnato pokrajino so prekinjali travniki. Na nekaterih izmed njih so zrasle domačije. Vsa pokrajina pa je bila prepletena z dolininami in dokaj strmimi hribi. Šlo je za valovito planotasto pokrajino. 


Paški Kozjek

Na poti so naju spremljali tudi pašniki. Najprej sva šla mimo pašnika, ki je bil skrbno ograjeno in ko sva prišla do vrat, ki so vodile do njega, je bila na njih veriga s ključavnico. Jasno nama je bila, da lastnik ne dovoli prehoda po makadamski cesti. Zato sva se morala spustiti na kolovoz pod tem pašnikom, ki naju je pripeljal zopet na stezo, kjer se je končal ograjen pašnik.

V bližini Koča na Paškem Kozjaku, pa je bila domačija, kjer sva na pašniku opazila bika, ki naju je opazoval leže v stilu psa čuvaja.


Bik v bližini planinskega doma na Paškem Kozjaku

Tik preden sva prišla do planinskega doma na Paškem Kozjaku, sva lahko uživala v domiselno urejeni vzpetinici s cvetjem pri vikendu. Nekatero cvetje je raslo iz zemlje, drugo pa je bilo položeno v cilindraste posode, ki so bile narejene iz kamnov, ki jih je povezoval beton. To sceno pa so poživljali palčki, cerkev, kipec Sv. Marije ...

Ličen vikend na Paškem Kozjaku

Okrepčala sva se v planinskem domu na Paškem Kozjaku. Teknila nama je goveja juha z rezenci in kosi mesa. Tu sva opazila ljudi, ki so se do doma pripeljali z avtomobili iz raznih smeri: Velenja, Dobrne ... Mimo doma so se vozili tudi kolesarji na gorskih kolesih, motoristi na moto cross motorjih. Ostali pa smo bili pohodniki. Od tu pa se je lepo videla tudi termoelektrarna Šoštanj, koristna iz vidika ekonomije. Po drugi strani pa se človek misli, kako je bilo lepo tukaj, ko ni bilo te termoelektrarne, s svojimi belimi izpusti.

 
Planinski dom na Paškem Kozjaku

Od Planinskega doma na Paškem Kozjaku naju je makadamska cesta vodila pod grebenom proti Vitanjem. Do Vitanj je kakšnih 3 ure hoda kot piše pri planinskem domu. Cesta se malo spušča, v glavnem pa dviguje proti Basališču (1272 m), ki je najvišji vrh Paškega Kozjaka. Na začetku te poti se spominjam ogromne breze.  Na vsake toliko časa sva šla mimo kakšne domačije s pašniki. Zapomnil sem se domačije z izgriščem za odbojko, ki leži na 1000 m višine.


Domačija pod hribom Basališče

Ko sva prišla v bližino hriba Basališče, pa sva se začela nekoliko bolj strmo vzpenjati po gozdarski makadamski cesti. Ko sva prišla na sedlo, se nisva usmerila proti Basališču, ampak sva nadaljevala pot po markirani stezi proti Vitanjem, in sicer najprej proti zaselku Brezen. Na tem mestu sva občudovala lično lovsko opazovalnico. Od tu se je vila dokaj strma markirana planinska pot proti Vitanjem. Na tem delu poti sva se z zanimanjem ogledala ogromno mravljišče in lovsko kočo.


Sedlo, kjer gre planinska steza proti Vitanju

Ko sva prišla do zaselka Brezen se je pojavila tudi asfaltna cesta, po kateri pa nisva kaj dosti hodila.
Po kakšni uri spuščanja, sva prišla do razgledne točke na Vitanje. Odprl se je lep pogled na to naselbino. Miha je opazil tudi vesoljski muzej v Vitanju (Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij), kajti iz Vitanj izvira rod Potočnikov, med katerimi je najbolj znan Herman Potočnik Noordung, ki se je ukvarjal z vesoljskimi znanostmi.


Pogled na Vitanje iz hriba Basališče

Po kakšnih 30 minut hoje sva prišla v Vitanje, sicer po dokaj strmi planinski poti. V Vitanju sva se okrepčala v gostilni ob poti, kjer sva opazila manjše mestno jedro. Posebnost tega jedra so bili jasni napisi nekaterih priimkov nad vrati, ki so pripadali lastnikom hiš.


Del Vitanj s podobo manjšega mestnega jedra

V nadaljevaju sva kar nekaj časa hodila skozi Vitanje. Opazila sva, da imajo v naselju več cerkva. Na severni strani pa se je dvigovalo Pohorje, kjer so se prepletali gozdovi, travniki in kmetije, morda tudi stanovanjske hiše.


Vitanje

Iz Vitanj sva nadaljevala pot proti Zrečam. Po asfaltni cesti sva se vzpela nad Vitanjem in naredila skoraj 200 m višinske razlike. Tu sva šla skozi zaselek Stenica. Tu sva v glavnem hodila po gozdu. Dokler nisva prišla do regionalne ceste: Velenje - Zreče v bližini zaselka Zabork. Znašla sva se na dokaj prometni cesti, kjer sva se umikala iz roba cestišča, ko sva zagledala kakšen avtomobil pred nama. V nadaljevanju sva šla mimo vasi: Polajna, Lipa in Stranice. Spregledala nisva tudi kamnoloma v bližini vasi Stranice, kjer so podrli ogromen del gore. S svojo očarljivostjo pa naju je pritegnila vas Stranice.


Vas Stranice

Tu sva tudi zavila iz regionalne ceste proti Zrečam, bolj točno najprej proti zaselku Križevec. S to potezo sva skrajšala pot do Zreč. Zopet sva hodila po bolj prijetni ozki vaški cesti, ki se je malo dvigovala, malo spuščala. Hodila sva mimo manjših vinogradov. Opazovala pa sva lahko tudi hriba Stolpnik in Boč na najini desni strani. V daljavi pa sva že videla hrib, ki se dviguje na vzhodnem delu Zreč, potem ko sva šla skozi vas Osredek pri Zrečah. Vedela sva, da bova kmalu prispela v center Zreč. Ko sva prišla do table Zreče, pa se je bilo treba samo povzpeti mimo Zreškega Jezera do ceste Roglja - Zreče. Potem pa samo še usmeriti proti jugovzhodu in pred nama so se pojavili hoteli, avtobusna postaja, hotel Smogovec.


Prihod v Zreče

Doživela sva lep pohod po hribovju, ki se je dvigovalo do 1000 m višine. Področje je bilo dokaj dobro naseljeno. Šla pa sva tudi skozi 3 večja naselja: Velenje, Vitanje in Zreče. Zadnje dejanje je bila vožnja s taksijem iz Zreč v Velenje.
 

Copyright by Janez Černilec 2013