Na pohod iz Celja v Zreče sem šel z
namenom, kajti v sobotah ni nobenega avtobusa v smeri Zreč niti iz
Ljubljane niti iz Celja ob primerni uri. Moj končni cilj pa je bil
prehoditi Slovensko planinsko pot ali Pot Kurirjev in vezistov iz
Rogle do Slovenj Gradca.
Svoj pohod proti Zrečam sem pričel na
železniški postaji Celje. Najprej je bilo potrebno priti ven iz
Celja v smeri proti Vojniku. Pot me je vodila mimo Celjskega sejma,
nogometnega Stadiona Arena Petrol in nato dalje proti severu, dokler
nisem šel čez nadvoz avtoceste Ljubljana - Maribor.
Celjski sejem
Sedaj sem hodil po regionalni cesti: Celje
- Slovenske Konjice. Šlo je zopet za prometno cesto. Pohodnik si
želi čimprej zapustiti tako cesto, vendar je včasih ta tip ceste
edina možna izbira. Kmalu sem prišel v naselje Šmarjeta pri Celju,
nato v Škofjo Vas. Na koncu pa v Arclin.
Ravno med naseljima Škofja Vas in Arclin
sem dobil novo lekcijo iz GPS navigacije. Doma sem v Mapsourcu
trasiral pot iz Škofje vasi do Arclina nekoliko bolj levo od
regionalne ceste, in sicer ob potoku Hudinja, kjer se je na levem
bregu strmo dvigoval hrib. Ko sem zapustil zadnje hiše Škofje vasi,
mi je bilo takoj jasno, da sicer gre za nekdanji kolovoz, ki pa je
sedaj zapuščen. Nekaj sto metrov je bil prehoden. Potem pa sem
prišel na območje ob potoku, ki je bil zaraščen z visokimi divjimi
rožami. Meni je ta roža podobna grši verziji oleandra. To področje
mi ni omogočalo prehoda, čeprav sem bil oddaljen od hiš samo nekaj
metrov. Vrnil sem se na začetek tega področja in se povzpel v strm
breg nekaj metrov, nato pa po pobočju nadaljeval pot proti hišam.
Problem je nastal, ko sem se moral spustiti po resnično kratkem
strmem bregu proti hišam. Breg je bil tako strm, da sem se vsedel in
lastna teža me je potegnila navzdol, da sem drsel nekaj metrov po
zadnji plati. Na srečo sem se hitro ustavil, da se nisem poškodoval.
Po tej slabi izkušnji sem se vrnil na
regionalno cesto in jezen sem bil sam na sebe, da sem izgubljal čas
po tako nevarnih poteh.
Kmalu nato sem prišel v vas z
nenavadnim imenom Arclin. Tu sem zopet zavil iz regionalne ceste in
se usmeril proti Vojniku. Lepa lokalna cesta me je pripeljala
najprej do psihiatrične bolnišnice Vojsko. Nato pa sem nadaljeval
pot proti središču Vojnika, kjer me je presenetila lepa in velika
župnijska cerkev Sv. Jerneja.
Župnijska cerkev Sv. Jerneja v Vojniku
Sedaj pa je napočil čas,
da sem se usmeril proti vasem Ilovca, Jankova, Jankovo, Rove,
Podgorje in Črešnjice. Namreč najkrajša pot do Zreč je čez Konjiško
goro, in sicer čez njej najvišji vrh Stolpnik (1012 m). Proti temu
cilju sem sicer izbral na začetku malo nenavadno, a zanimivo
pot po stopnicah do podružnične cerkve Marije sedmih žalosti, ob
katerih je bil postavljen zanimiv križev pot. Naj navedem samo eno
zanimivo misel iz III. postaje križevega pota: Ko pademo pod težo
križa ne obupajmo, pojdimo dalje! Bog je z nami.
Podružnična cerkev Marije Sedmih Žalosti v Vojniku
Ves čas hoje po
stopnicah, ki so se strmo dvigovale proti cerkvi sem bil skeptičen,
ali me na vrhu čaka primerna pot za nadaljevanje mojega pohoda. Zelo
sem bil vesel, ko sem na vrhu zagledal lepo asfaltirano cesto, ki me
je "odpeljala" proti prej omenjenimi kraji.
Asfaltirana pot proti vasi Ilovca
Od tu naprej sem najprej hodil po asfaltnih poteh, ki so vodile do
hiš, locirane po bregovih, ki so bili zaraščeni z gozdom. Nato pa
sem zavil na gozdni kolovoz in samo sreči se imam zahvaliti, da sem
na pravem mestu zavil po strmi stezi navzdol proti vasi Ilovca. Na
tem delu sem že kar nekaj časa hodil izven začrtane GPS sledi. Ko
sem na dnu zagledal še mostiček čez potok Drežnica, mi je to
vsekakor polepšalo dan.
Mostiček čez potok Drežnica v bližini vasi Ilovca
Prišel sem v lepo dolino, ki je bila poseljena z ličnimi
stanovanjskimi in kmečkimi hišami. Okoli njih pa so se dvigovali
višji in nižji hribi, poraščeni z drevjem. Lokalna cesta na tem delu
ni bila prometna. Na vsake toliko časa se je pripeljal mimo kakšen
avtomobil. Mimo mene pa sta šla tudi dva kolesarja.
Idilično naselje Jankova
Sedaj sem se začel vzpenjati po asfaltni cesti proti Rovam, Podgorju
in Črešnjicam. Sprva se je cesta položno dvigovala. Ko pa sem prišel
do Podgorja pod Čerinom, pa se je začela strmeje dvigovati. V
zaselku Črešnjice, kar je bilo že kar visoko v bregu, sem prišel do
markirane poti, ki me je odpeljala na vrh Stolpnika.
Črešnjice, kjer se začne markirana pot na vrh
Stolpnika
Šlo je za strmo stezo,
ki je na vsake toliko časa prišla na gozdno cesto. Več kot uro sem
se vzpenjal do vrha gore, kjer me je pričakal visok razgledni stolp.
Razgledni stolp na vrhu Konjiške gore (Stolpnika)
Iz Stolpnika sem se
spustil proti Zrečam. Najprej me je strma steza pripeljala do lovske
koče na Štepihu.
Lovska koča na Štepihu pod Stolpnikom v smeri Zreč
Nato pa me je čakala
vsaj 2 urna hoja proti naselju Bukovlje. Široka gozdna cesta je
tekla po pobočju Stolpnika iz vzhoda proti zahodu v dolžini 3 km.
Kasneje sem doma videl na zemljevidu, da je vrisana markirana pot
proti naselju Čretvež. Če resnično obstaja, bi skrajšala pot vsaj za
5 km.
Kasneje sem ugotovil na spletni strani Term Zreč, da gre tam tudi
njihova pohodna pot. Ta del opisujejo sledeče: Po isti poti se
vrnemo nazaj do glavne ceste v Čretvežu, kjer nadaljujemo do konca
asfaltne ceste. Za bližnjim gospodarskim poslopjem zavijemo desno v
gozd. Na poti v gozdu naletimo na markacije XIV. divizije. Pot po
gozdu nas pripelje do makadamske ceste, kjer zavijemo desno in po 10
minutah hoje prispemo do lovske koče na Štepihu.
Gozdna makadamska cesta proti Bukovljam v bližini
Zreč
Ko sem prišel v dolino,
sem stopil najprej v vas Bukovlje. Pot me je najprej vodila do
ribnika Stranice, ob katerem je tudi okrepčevalnica.
Okrepčevalnica ob ribniku Stranice
Iz okrepčevalnice sem se
odpravil proti naselju Čretvež, kjer sem zavil zopet proti prej
omenjeni vasi Bukovlje. Tokrat pa je šlo za bolj strnjeno naselje ob
regionalni cesti Celje - Slovenske Konjice. Tu sem lahko občudoval
obsežen sadovnjak jablan.
Sadovnjak jablan v Bukovljah pri Zrečah
V Bukovljah sem zopet
stopil na regionalno cesto Celje - Slovenske Konjice. Bil sem v
naselju Križevec. Nekaj časa sem hodil po njej, dokler nisem v
naselju Osredek pri Zrečah zavil najprej po asfaltni cesti, nato pa
sem se po gozdni stezi povzpel do picerije Zreški gaj. Tu pa sem
stopil na pločnik, po katerem sem odšel do hotela Smogovc, kjer sem
prespal.
Picerija Zreški gaj v Zrečah
Pohod Celje - Zreče je bil zanimiv. Hodil
sem po različnih tipih terena: regionalnih, lokalnih, makadamskih,
gozdnih stezah, stopnicah, po ravnini, hribovju, skozi mesto, vasi
in zaselke. Šel sem celo mimo stolpa, iz katerega bi lahko imel lep
razgled na okolico, če bi se povzpel na njega in mimo ribnika, kjer
so ljudje lovili ribe. Na koncu pa sem prišel v monden turistični
kraj Zreče. Vedno sem imel občutke v tem kraju, da se ljudje znajo
ukvarjati s posli. To je izpričeval tudi hotel Smogavc. Iz njihovega
propagandnega materiala sem se prepričal o inovativnosti in
pestrosti njihove ponudbe.
|