POHODI PO TUJI ZAMISLI

Nockberge: Rinsennock 2.334 | Fotogalerija | GPS sled |

  S PD Iskra Kranj smo se v mesecu juniju 2015 z avtobusom pripeljali iz Kranja do sedla Turracher Höhe (1.786 m), (spletna stran v slovenščini), ki leži nekoliko SV od Bad klainkirchaima.

Je na meji med Koroško in Štajersko. Nekaj kilometrov proti zahodu pa se začne že Salzburška. Torej je to sedlo na tromeji 3 dežel. Do 17. stoletja ti kraji niso bili preveč poseljeni zaradi svoje odmaknjenosti. V 17. stoletju se je začelo razvijati rudarstvo. Na teh območjih so kopali različne rude: baker, železo ... Najvišji vrhovi Nockbergov so Eisenhut 2.441 m (iz vrha Risennocka je SV na Štajerskem), Rosennock (2.440 m), ki leži JZ od Risennocka. Nockberge spadajo v zahodni del Krških alp, ki zajemajo več gorskih skupin.

Razvoj teh krajev se je začel s turizmom okoli 150 let nazaj. Takrat so začeli dobivati ti kraji predpono bad t.i. toplice. Za to področje je značilno, da tu raste beli bor in cimprinov gozd. Svizec je bil tu iztrebljen v 19. stoletju zaradi izdelave maščobe iz njega. Sedaj so ga zopet naselili.

Največje jezero je na sedlu t.i. Turnško jezerce (Turracher see), globina 33 m, do spomladi je zamrznjen. Tu sta še Zeleno (Grün see) in Črno jezero (Schwarz see). Sta odmakjena od sedla in sta v narodnem parku Nockberge. Okoli teh jezer gre pot.

 Bil je vroč pomladanski dan. Načrt pohoda je bil, da gremo iz sedla na vrh Rinsennocka, potem pa se po drugi poti preko planin vrnemo nazaj na sedlo (okoli 5 ur hoje). Tisti pohodniki, ki bodo še imeli voljo, si bodo šli ogledat še Zeleno in Črno jezero. Kdor bi želel, pa bi si lahko ogledal še muzej mineralov.

Od sedla Turracher Höhe smo se podali kar po smučišču v smeri, ki nam j omogočila srečanje z markirano stezo, ki je vodila na vrh Rinsennocka (2.334 m). Na začetku je bila pot dokaj strma, ko pa smo prišli na markirano pot, pa je strmina tudi nekoliko "popustila". Vendar na nekaterih mestih je bila še vedno strma.

Sedlo Turracher Höhe

Okoli nas pa še vedno smučišče, s svojo infrastukturo (sedežnice ...). Pod nami smo lahko opazovali jezero, okoli njega pa stanovanjske hiše, lokale, hotele ..., ki so svoje mesto našli na sedlu. Po regionalni cesti, ki je šla skozi središče naselja, so stalno vozili avtomobili. Ko smo prišli do končne postaje sedežnice, se je pred nami že jasno izoblikoval vrh Rinsennock s križem.

Pogled proti vrhu Rinsennocka

Od tu smo potrebovali slabe pol ure, da smo se po dokaj strmi poti povzpeli na vrh.

Vrh Rinsennock 2.334 m

Po pol urnem počitku smo se odpravili proti dolini po drugi poti, kot smo prišli na vrh. Namesto, da bi se usmerili na vzhod, smo šli proti severu. Predvidevali smo, da bomo šli mimo planine, na kateri sta se vzdigovali najmanj 2 leseni koči. Po strmem bregu smo se spuščali do teh dveh koč prbiližno 1 uro. Bolj, ko smo izgubljali višino, več je bilo okoli nas belega borovca, macesna in raznega grmičevja. V višjem delu pobočja, so bila drevesa bolj pritlikava. V nižjih delih pa so postajala vsa večja in smo lahko opazili že prav velike borovce, macesne, smreke ... Monotonost dogajanja pri našem spustu je poživila družina (mlajša hčerka, oče in mati), ki so po bregu postavljali leseno ograjo za krave. In nekatere pohodnice iz naše skupine, ki so hodile kar bose.

Bosa pohodnica

Naleteli pa smo tudi na zaplato snega, ki je bil prizorišče slikanj, umivanja, hlajenja ... Ko smo prišli do prej omenjenih lesenih koč na planini Winkleralm (1.823 m), kjer smo lahko opazili samo parkiran džip, drugega dogajanja okoli koče pa ni bilo opaziti, smo slutili, da je najbolj strm spust za nami. Okoli koče je prevladovala ravnina, v nadaljevanju poti pa smo se malo spuščali in malo dvigovali, ko smo sledili markirani gozdni stezi. Na nekaterih delih je po stezi tekla voda, kjer smo morali hoditi po kamenjih in kopah zemlje, ki je gledala iz vodo. Le tako smo lahko ohranili suhe in neblatne čevlje, čeprav po takem terenu ne moreš ohraniti povsem suhih čevljev in tudi ne povsem čistih. Na eni izmed markacij sem zagledal tudi označbo 09, ki je pohodnikom povedala, da hodijo po avstrijski daljinski pohodniški poti 09. Ko se je končala steza, smo prišli do gozdne makadamske ceste, ki nas je odpeljala do regionalne ceste. Ko smo prišli na njo, smo potrebovali samo še kakšnih 10 minut, da smo prišli v center vasi.

Sedlo Turracherhöhe

Pohod mi je bil zanimiv, ker lepota pokrajine s svojimi dolinami in zaoobljenimi hribi navdihuje obiskovalca s svojo lepoto. Tudi hoja se mi ni zdela preveč naporna, le v določenih trenutkih sem čutil naveličanost. Gostinska ponudba je bila tudi na primerni ravni.

Copyright by Janez Černilec 2013