POHODI PO LASTNI ZAMISLI

Celje - Zreče

Na pohod iz Celja v Zreče sem šel z namenom, kajti v sobotah ni nobenega avtobusa v smeri Zreč niti iz Ljubljane niti iz Celja ob primerni uri. Moj končni cilj pa je bil prehoditi Slovensko planinsko pot ali Pot Kurirjev in vezistov iz Rogle do Slovenj Gradca.

Svoj pohod proti Zrečam sem pričel na železniški postaji Celje. Najprej je bilo potrebno priti ven iz Celja v smeri proti Vojniku. Pot me je vodila mimo Celjskega sejma, nogometnega Stadiona Arena Petrol in nato dalje proti severu, dokler nisem šel čez nadvoz avtoceste Ljubljana - Maribor.

Celjski sejem

Sedaj sem hodil po regionalni cesti: Celje - Slovenske Konjice. Šlo je zopet za prometno cesto. Pohodnik si želi čimprej zapustiti tako cesto, vendar je včasih ta tip ceste edina možna izbira. Kmalu sem prišel v naselje Šmarjeta pri Celju, nato v Škofjo Vas. Na koncu pa v Arclin.

Ravno med naseljima Škofja Vas in Arclin sem dobil novo lekcijo iz GPS navigacije. Doma sem v Mapsourcu trasiral pot iz Škofje vasi do Arclina nekoliko bolj levo od regionalne ceste, in sicer ob potoku Hudinja, kjer se je na levem bregu strmo dvigoval hrib. Ko sem zapustil zadnje hiše Škofje vasi, mi je bilo takoj jasno, da sicer gre za nekdanji kolovoz, ki pa je sedaj zapuščen. Nekaj sto metrov je bil prehoden. Potem pa sem prišel na območje ob potoku, ki je bil zaraščen z visokimi divjimi rožami. Meni je ta roža podobna grši verziji oleandra. To področje mi ni omogočalo prehoda, čeprav sem bil oddaljen od hiš samo nekaj metrov. Vrnil sem se na začetek tega področja in se povzpel v strm breg nekaj metrov, nato pa po pobočju nadaljeval pot proti hišam. Problem je nastal, ko sem se moral spustiti po resnično kratkem strmem bregu proti hišam. Breg je bil tako strm, da sem se vsedel in lastna teža me je potegnila navzdol, da sem drsel nekaj metrov po zadnji plati. Na srečo sem se hitro ustavil, da se nisem poškodoval.

Po tej slabi izkušnji sem se vrnil na regionalno cesto in jezen sem bil sam na sebe, da sem izgubljal čas po tako nevarnih poteh.

Kmalu nato sem  prišel v vas z nenavadnim imenom Arclin. Tu sem zopet zavil iz regionalne ceste in se usmeril proti Vojniku. Lepa lokalna cesta me je pripeljala najprej do psihiatrične bolnišnice Vojsko. Nato pa sem nadaljeval pot proti središču Vojnika, kjer me je presenetila lepa in velika župnijska cerkev Sv. Jerneja.


Župnijska cerkev Sv. Jerneja v Vojniku

Sedaj pa je napočil čas, da sem se usmeril proti vasem Ilovca, Jankova,  Jankovo, Rove, Podgorje in Črešnjice. Namreč najkrajša pot do Zreč je čez Konjiško goro, in sicer čez njej najvišji vrh Stolpnik (1012 m). Proti temu cilju sem sicer izbral na začetku malo nenavadno, a zanimivo  pot po stopnicah do podružnične cerkve Marije sedmih žalosti, ob katerih je bil postavljen zanimiv križev pot. Naj navedem samo eno zanimivo misel iz III. postaje križevega pota: Ko pademo pod težo križa ne obupajmo, pojdimo dalje! Bog je z nami.  

Podružnična cerkev Marije Sedmih Žalosti v Vojniku

Ves čas hoje po stopnicah, ki so se strmo dvigovale proti cerkvi sem bil skeptičen, ali me na vrhu čaka primerna pot za nadaljevanje mojega pohoda. Zelo sem bil vesel, ko sem na vrhu zagledal lepo asfaltirano cesto, ki me je "odpeljala" proti prej omenjenimi kraji.


Asfaltirana pot proti vasi Ilovca

Od tu naprej sem najprej hodil po asfaltnih poteh, ki so vodile do hiš, locirane po bregovih, ki so bili zaraščeni z gozdom. Nato pa sem zavil na gozdni kolovoz in samo sreči se imam zahvaliti, da sem na pravem mestu zavil po strmi stezi navzdol proti vasi Ilovca. Na tem delu sem že kar nekaj časa hodil izven začrtane GPS sledi. Ko sem na dnu zagledal še mostiček čez potok Drežnica, mi je to vsekakor polepšalo dan. 


Mostiček čez potok Drežnica v bližini vasi Ilovca

Prišel sem v lepo dolino, ki je bila poseljena z ličnimi stanovanjskimi in kmečkimi hišami. Okoli njih pa so se dvigovali višji in nižji hribi, poraščeni z drevjem. Lokalna cesta na tem delu ni bila prometna. Na vsake toliko časa se je pripeljal mimo kakšen avtomobil. Mimo mene pa sta šla tudi dva kolesarja.

Idilično naselje Jankova

Sedaj sem se začel vzpenjati po asfaltni cesti proti Rovam, Podgorju in Črešnjicam. Sprva se je cesta položno dvigovala. Ko pa sem prišel do Podgorja pod Čerinom, pa se je začela strmeje dvigovati. V zaselku Črešnjice, kar je bilo že kar visoko v bregu, sem prišel do markirane poti, ki me je odpeljala na vrh Stolpnika.

Črešnjice, kjer se začne markirana pot na vrh Stolpnika

Šlo je za strmo stezo, ki je na vsake toliko časa prišla na gozdno cesto. Več kot uro sem se vzpenjal do vrha gore, kjer me je pričakal visok razgledni stolp.

Razgledni stolp na vrhu Konjiške gore (Stolpnika)

Iz Stolpnika sem se spustil proti Zrečam. Najprej me je strma steza pripeljala do lovske koče na Štepihu.

Lovska koča na Štepihu pod Stolpnikom v smeri Zreč

Nato pa me je čakala vsaj 2 urna hoja proti naselju Bukovlje. Široka gozdna cesta je tekla po pobočju Stolpnika iz vzhoda proti zahodu v dolžini 3 km. Kasneje sem doma videl na zemljevidu, da je vrisana markirana pot proti naselju Čretvež. Če resnično obstaja, bi skrajšala pot vsaj za 5 km.

Kasneje sem ugotovil na spletni strani Term Zreč, da gre tam tudi njihova pohodna pot. Ta del opisujejo sledeče: Po isti poti se vrnemo nazaj do glavne ceste v Čretvežu, kjer nadaljujemo do konca asfaltne ceste. Za bližnjim gospodarskim poslopjem zavijemo desno v gozd. Na poti v gozdu naletimo na markacije XIV. divizije. Pot po gozdu nas pripelje do makadamske ceste, kjer zavijemo desno in po 10 minutah hoje prispemo do lovske koče na Štepihu.  

Gozdna makadamska cesta proti Bukovljam v bližini Zreč

Ko sem prišel v dolino, sem stopil najprej v vas Bukovlje. Pot me je najprej vodila do ribnika Stranice, ob katerem je tudi okrepčevalnica.

Okrepčevalnica ob ribniku Stranice

Iz okrepčevalnice sem se odpravil proti naselju Čretvež, kjer sem zavil zopet proti prej omenjeni vasi Bukovlje. Tokrat pa je šlo za bolj strnjeno naselje ob regionalni cesti Celje - Slovenske Konjice. Tu sem lahko občudoval obsežen sadovnjak jablan.


Sadovnjak jablan v Bukovljah pri Zrečah

V Bukovljah sem zopet stopil na regionalno cesto Celje - Slovenske Konjice. Bil sem v naselju Križevec. Nekaj časa sem hodil po njej, dokler nisem v naselju Osredek pri Zrečah zavil najprej po asfaltni cesti, nato pa sem se po gozdni stezi povzpel do picerije Zreški gaj. Tu pa sem stopil na pločnik, po katerem sem odšel do hotela Smogovc, kjer sem prespal.

Picerija Zreški gaj v Zrečah

Pohod Celje - Zreče je bil zanimiv. Hodil sem po različnih tipih terena: regionalnih, lokalnih, makadamskih, gozdnih stezah, stopnicah, po ravnini, hribovju, skozi mesto, vasi in zaselke. Šel sem celo mimo stolpa, iz katerega bi lahko imel lep razgled na okolico, če bi se povzpel na njega in mimo ribnika, kjer so ljudje lovili ribe. Na koncu pa sem prišel v monden turistični kraj Zreče. Vedno sem imel občutke v tem kraju, da se ljudje znajo ukvarjati s posli. To je izpričeval tudi hotel Smogavc. Iz njihovega propagandnega materiala sem se prepričal o inovativnosti in pestrosti njihove ponudbe.

Copyright by Janez Černilec 2012