|
Tokrat sem iz vlaka izstopil v Brestanici
pri Krškem, ki je zelo slikovit kraj. Na moji levi strani se je v
jesenskem jutri počasi "pretakala" reka Sava proti jugu. Bolj je
spominjala na kakšno manjše jezero kot na reko glede na svojo
širino. Na severu sem opazil na strmem hribu grad Rajhenburg. S
svojo beš barvo je lepo izstopal iz zelene okolice dreves okoli
njega. Lepo pa se mu je prilegala tudi obnovljena streha z rdečo
bleščečo strešno kritino.
Grad Rajhenburg v Brestanici
Iz železniške postaje sem se odpravil po ozki dolini proti centru
Brestanice. Hodil sem mimo hiš, ki so bile stisnene pod breg. Ko sem
prišel v center Brestanice se je dolina razširila. Poleg
stanovanjskih hiš sem zagledal na svoji levi strani cerkev, ki bi
bila po izgledu lahko dopolnilo gradu Rajhenburg. Oba objekta
izražata veličino. Doma sem na internetu prebral, da gre za baziliko
Lurške Matere Božje, da je grajena v neoromanskem slogu in sodi med
največje cerkve v Sloveniji.
Bazilika Lurške Matere Božje v Brestanici
Imel sem informacijo, da ima odlični slovenski atlet Primož Kozmus v
Brestanici svoj hostel. Po krajšem postanku na petrolovem bencinskem
servisu v Brestanici, sem se zopet usmeril na pravo pot proti Koči
na Bohorju. Po nekaj minutah hoje se je na moji levi strani pojavil
hostel Primož Kozmus. Že na zunaj se je videlo, da gre za urejen
objekt. Zanimiv pa mi je bil logotip hostla, in sicer je prikazoval
metalca kladiva.
Hostel Primož Kozmus v Brestanici
Po lokalni cesti sem se odpravil proti Senovem. Na vzhodu sem lahko
opazoval naselje Brestanico, kateri so pečat dajali nekatere
tovarniške hale z značilnimi visokimi dimniki. Šlo je za
termoelektrarno Brestanica, ki jo poganja zemeljski plin. V oči so mi padli
tudi vinogradi na sončnih legah gričev nad Brestanico.
Termoelektrarna Brestanica
Sledilo je manjše naselje Jetrno selo. Za to vasico pa sem zavil v
manjši breg, kjer sem hodil po gozdni stezici prečno po pobočju,
dokler nisem zopet stopil na plano v kraju Senovo. Malo naprej od
gostilne Senica sem zavil za 90° v levo proti Bohorju oziroma
Dovškem.
Gostilna Senica v Senovem
V vasici Dovško se mi je v spomin vtisnilo športno igrišče s
prilagojeno tartansko atletsko stezo. Ravno takrat je iz avtomobila
izstopilo nekaj žensk in moških, ki so se napotili proti prej
omenjenem športnem
objektu. Hodili smo v isto smer, s to razliko, da smo bili oddaljeni
nekaj sto metrov eden od drugega. Sam pri sebi sem se spraševal, kaj
želijo početi. Porodila se mi je ideja, da bodo testirali svojo
vzdržljivost, morda v akciji Preizkus hoje na 2 km, ki ga organizira
Cindi Slovenije.
Atletska steza v Dovškem
Vse bolj sem se približeval Bohorju. Zopet sem pričel hoditi po ozki
dolini. Že v Senovem in tudi v nadaljevanju hoje proti Bohorju so me
opozarjali vozički za rudo, da so se tu nekoč ukvarjali s
premogovništvom. Zopet sem na internetu izvedel, da so kopali pri
Rešpanju črni premog iz površinskega kopa.
Voziček za črni premog kot muzejski eksponat v
bližini zaselka Srebotno
Po skoraj 2 urah hoje sem prišel do vznožja Bohorja. To se je
zgodilo, ko sem se usmeril proti hribovskemu zaselku Jablance. Od tu
najprej sem hodil v hrib po večjih ali manjših strminah. Sprva so
gozdnato območje "prekinjale" posamezne hribovske kmetije,
ki so v bližini imele pašnike za živino, ograjene z značilnimi
nizkimi ograjami s plastično ali kovinsko žico. Nisem želel
preverjati, ali je bil tok v njih.
Kmetija pod Bohorjem
Na koncu pa sem prišel na gozdno stezo, okoli mene so bili obširni
gozdovi. Zavedal sem se, da je to zadnji vzpon pred Kočo na Bohorju.
Hodil sem slabo uro navkreber, dokler nisem stopil na asfaltno
cesto, ki je vodila do Koče na Bohorju. Šlo je za večjo planinsko
kočo, ki je bila zgrajena v stilu zasavskih planinski koč, in sicer
z značilno kvadrasto obliko in z veliko lesenih obrob, lesenimi
ograjami in izstopajočimi okni s polkni v temno rjavi barvi. Pred
kočo so bile razmeščene lesene mize in klopi. V tistem trenutku sta
pred kočo sedela moški in ženska, katerima se je kasneje pridružila
še gostilničarka iz koče. Zanimivo je bilo poslušati njihov pogovor v
lokalnem narečju. Meni je bilo posebno simpatično, ko so uporabljali mašilo
"ne".
Koča na Bohorju
Iz koče na Bohorju me je vodila pot proti Sevnici. Od tu je do
Sevnice še daleč, najman 15 km. Sprva sem najmanj 4 km hodil po
planoti, ki je bila poraščena z gostim listnatim gozdom, skozi
katerega se je vila gozdarska makadamska cesta. Ko sem prišel do
razcepa za Planino pri Sevnici, sem zavil proti hribu Javornik.
Nisem šel do njegovega vrha, ampak sem ga obšel po njegovi južni
strani.
Planota v bližini Koče na Bohorju
Ko sem stopil na prvo jaso, sem se zavedal, da se zopet približujem
naseljenim krajem. Tu se mi je odprl tudi pogled proti okolici
Sevnice. Ves čas pa sem lahko videl tudi kraje okoli Brestanice.
Jase pod Bohorjem proti Sevnici
Sedaj sem začel izgubljati višino, na nekaterih mestih sem se strmo
oziroma manj strmo spuščal bodisi po kolovozih, makadamskih ali
asfaltnih cestah do hribovskega zaselka Mrzla Planina.
Zaselek Mrzla Planina
Že iz daljave sem videl, da bom moral obkrožiti
nižjo gozdnato vzpetino, da bom prišel do naslednje vasice
Zabukovje nad Sevnico. Tu sem se za krajši čas ustavil pri večji
rumeni stavbi, ki je bil verjetno dom kulture. Tam sem se z
zanimanjem ogledal večji pano, ki je prikazoval te kraje na
zemljevidu in njihove turistične znamenitosti.
Zabukovje nad Sevnico
Iz tega kraja sem se pričel počasi spuščati proti Sevnici. Potrebno
je vedeti, da sem bil na planoti, ki se razteza vse do Sevnice. Šel
sem mimo vasi Vranje, Prešna Loka, Metni Vrh, Drožanje. V naselju
Drožanje so me markacije vodile mimo vinogradov, ki so uspevali na
strmih pobočjih. Hodil sem prečno po tem pobočju. Tu sem zgrešil
markacije in prišel do vinograda, ki je bil v okolici zanimive
zidanice z zaobljeno arhitekturo.
Zidanica z zaoblenimi oblikami v zaselku Drožanje
Pod zgoraj omenjeno zidanico sem zopet prišel do markirane steze, ki me je
vodila do roba planote. Tu sem pod sabo zagledal Sevnico. Po strmi
gozdni stezi sem se spustil v vzhodni del Sevnice, in sicer na
Prvomajsko ulico. Od tu pa sem se odpravil v center Sevnice, kjer je
tudi železniška postaja Sevnica.
Sevnica
Zopet sem spoznal del Posavja, in sicer njegov bolj zaobljen
hriboviti del, ki se počasi končuje v Zagrebški kotlini. Obsežne
planote okoli Sevnice so poseljene z manjšimi vasicami. Človek ima
občutek, da se je tu nekoliko zaustavil čas. Opaziti ni razkošnih
modernih hiš z blestečimi živimi barvami. Tu je se je obdržalo
kmečko življenje. Vse to pa se spremeni v Sevnici, kjer je že
opaziti sodobni mestni utrip.
Drugi del poti sem lahko opazoval obsežno pogorje Lisce, ki se vleče
več kilometrov iz zahoda proti vzhodu. Pred kakšnim letom sem zrel
to pogorje iz severne strani, kjer ima bolj divji videz, kajti bolj
strmo se dviguje proti nebu. Iz južne strani se tudi strmo dviguje,
vendar vse skupaj deluje le nekoliko bolj zaobljeno in naselja pod
njegovimi strminami blažijo njegovo divjost.
|
