|
Iz Koče na Peci sem se
odpravil proti Mežici. Zavedal sem se, da me čaka več ur strmega
spusta proti prej omenjenemu naselju. Najprej se je planinska steza
strmo spuščala v dolino, nato pa sem prispel do makadamskih poti.
Pot je postala manj strma. Še nižje pa sem prišel do osamelih
kmetij. Najprej sem šel mimo opuščene karavle, ki je imela zanimo
pročelje s sliko Josipa Broza Tita. Kasneja pa mi je v oči padla
zelo stara kmečka hiša iz lesa, ki jih lahko dandanes redko vidimo.
 
Opuščena karavla in zelo stara hiša na poti iz
Koče na Peci proti Mežici
Zanimivo je bilo, da me
je spust po sorazmerno strmem hribu pripeljal vse do naselja Mežica.
Pot je bila zelo podobna tisti iz Menine planine v Gornji Grad, le
da je bila tista še bolj strma in morda tudi daljša. Mežica je zelo
primeren kraj za nakup živeža, oskrbo z denarjem na bankomatu ...
Mežica
Iz Mežice sem se odpravil po lokalni cesti proti Prevaljem. Pot je
zelo prometna. Po njej vozijo osebna vozila, tovornjaki s
priklopniki, avtobusi Koratura iz Prevalj, motoristi, kolesarji ...
Po tej poti sem hodil več kot uro. Ob poti sem opazil tudi gostišče
Krivograd v vasi Poljane, kjer bi se dalo prenočevati.
Gostišče Krivograd v naselju Poljane
Ko sem prišel v Prevalje, sem se
pri bencinskem servisu usmeril v hrib proti vasi Leše. Po nekaj
minutah vzpona sem dospel do osamljene hiše, kjer na srečo niso
imeli hudega psa. Le-ta me je z laježem spremljal, dokler me je
videl in za mano je stekel tudi nekoliko v hrib. Ko sem zapustil
njegov teritorij, pa je prenehal z laježem in spremljanjem moje hoje
po njegovem terenu. Potem sem se kar nekaj časa vzpenjal po gozdnem
kolovozu. Šel sem mimo številnih dreves, ki so bila oblepljena z
belimi trakovi. Pogled na ta drevesa mi je zastavil številna
vprašanja: Koliko časa so potrebovali, da so polepili vsa drevesa?
Kako ogromno škodljivca mora biti na tem področju? Kako močan
interes morajo imeti, da so šli v leplenje trakov na drevesa? ...
Nato pa sem prišel do obvestila, ki mi je dal odgovore na moja
zastavljena vprašanja. Le-ta je pojasneval: Na tem območju poteka
preizkus učinkovitosti feromonskih pasti za smrekove podlubnike v
kombinaciji z mrežo iz umetnih vlaken, ki ima v svojo strukturo
vgrajen insekticid (aktivna snov: alfa-cipermetrin). Insekticic se
postopoma sprošča na površje mreže v majhnih količinah. Ta količina
ne predstavlja nevarnosti zastropitve, če pride do stika s kožo,
lahko pa povzroči alergično reakcijo. V kolikor do stika pride,
predel kože, ki je bil v stiku z mrežo, sperite z vodo ...
Trakovi z insekticidom za smrekove podlubnike
Nato sem prišel na planoto, kjer sem lahko prvič videl Uršlo goro v
daljavi. Bila je v megli, ker se je pripravljala daljša vročinska
nevihta. Ko sem šel nekoliko naprej sem prišel do zaselka z
nenavadnim imenom Stare sledi.
Kmalu sem bil nad Lešami, in sicer pri cerkvi Sv. Ane in poleg nje
je bila še rudarska cerkev Sv. Volbenk, ki ji je zgorel zvonik po
navedbi domačinov in panoja ob cerkvi.
 
Cerkev Sv. Ane in Sv. Volbenka nad Lešami
Nato sem se po strmem bregu spustil v Leše. Iz pogovorov z
domačini sem izvedel, da so nekoč v teh krajih kopali premog, ki ga
je potrebovala železarna v Ravnah. Vas je bila dokaj velika. V njej
je bilo tudi nekaj posebnih objektov, ki so služile kot vile
lastniku nekdanjega rudnika, bolnica za rudarje, stara šola ...
Leše
Iz Leš sem se odpravil proti Naravskim ledinam, kjer sem nameraval
prespati v koči. Označena pot se je ves čas vzpenjala proti Uršlji
gori. Najprej sem šel po makadamskih kolovozih. V vasi Kot in
njegovi okolici sem nekaj časa hodil po stezah oziroma makadamu.
Ogromna lipa v vasi Kot
Dokler nisem zavil v strm hrib po stezi. Sedaj se je pot pričela
strmo vzpenjati proti Naravskim ledinam. Začel je tudi padati močan
dež. Na srečo ni treskalo v moji bližini, kljub temu, da je grmelo.
Ta dež me je spremljal ves čas moje hoje do Ledin. Šel sem tudi mimo
plezališča Vranske peči. Ravno takrat sta sestopila 2 športna
plezalca na makadamsko pot in se odpravila proti avtomobilu. V
slabem vremenu sta mi ponudila prevoz, ki pa sem ga odklonil.
Plezališče Vranske peči
Višje v hribu sem prišel tudi do žičnatih ograj za živino, v katerih
je bil električni tok. Ker ni bilo narejenih prehodov, kljub temu,
da je šlo za markirano stezo, sem se moral plaziti pod ograjo s
tokom. Taka ograja te lahko kar močno strese, če se jo le malo dotakneš.
Žičnate ograje (električni pastirji) s tokom v
bližini Naravskih ledin v smeri Leš
Do Naravskih ledin me je vodila planinska steza, ki je ves čas cik
cakala okoli makadamske ceste. Ko se je končno priključila le-tej,
sem moral nekaj časa hoditi po bregu nad to cesto, in sicer po
stezi, ki je bila vrezana v njega.
Nato me je ta makadamska cesta pripeljala na širšo makadamsko cesto,
po kateri sem odšel do koče na Naravskih ledinah, kjer sem prenočil.
Koča na Naravskih ledinah
|
