|
Naslednji dan sem nadaljeval svoj pohod
proti Andrejevemu domu na Slemenu. Vedel sem, da se bom
moral tega dne povzpeti na Golte, nato spustiti iz njih v dolino,
bolj natančno v Šmihel nad Mozirjem. Nato pa povzpeti do Belih vod
in se zopet spustiti v graben s strahom vzbujajočim imenom Hudi
graben. Iz njega pa priti do Andrejevega doma na Slemenu, ki leži
več kot 1.000 m nad morjem.
V zgodnjem julijskem jutru sem se iz gostišča Pevc odpravil proti
središču Ljubnega ob Savinji. Tu se je življenje šele prebujalo,
kajti redki ljudje so hiteli z avtomobili v službo, drugi so že zalivali
cvetje na mostu nad Savinjo ...
Sam sem se za krajši čas vstavil v pekarni, kjer sem si kupil
sendvič in pijačo za na pot.
Ljubno ob Savinji
Kmalu sem prišel do potoka z mostom za naseljem Ljubno, kjer sem ga prečil.
Most čez potok Ljubnica v Ljubnem
Ko sem prišel čez most, sem začel hoditi navkreber. Pot se je dokaj
strmo vzpenjala. Nekoliko se je zravnala le pri osamelih kmetijah.
Okoli njih so bili pašniki, kjer se je pasla živina. Ko sem prišel
do zadnje kmetije na tem delu, sem moral preplezati ograjo, da sem
prišel do poti, po kateri bi lahko šel naprej. Vendar me je pes
pregnal, da sem se vrnil tja, od koder sem prišel. Sedaj sem "obral"
svojo smer za ograjo, ki je ograjevala pašnike. Kar nekaj časa sem
potreboval, da sem obkrožil kmetijo za žičnato ograjo in zopet
stopil na markirano pot.
Asfaltna pot nad Ljubnim proti Mozirski koči
Kar nekaj kilometrov sem hodil po asfaltni cesti, dokler nisem
prišel do razcepa, kjer sem stopil na označeno planinsko pot, ki se
je strmo dvigovala med drevesi proti Goltem oziroma Mozirski koči.
Planinska pot proti Mozirski koči
Šlo je za tipično planinsko pot, ki je bila na mnogo mestih
zaraščena z visoko travo, praprotjo in drugim rastlinjem, ki je
bohotno uspevalo na poletnem soncu. Večji del se je sorazmerno strmo
dvigovala, na določenih mestih pa je nekoliko popustila strmina, da
je bila hoja manj naporna. Posebno strmo se je pričela dvigovati
pred zadnjo kmetijo na poti. Ko sem prišel do te kmetije, me je
zopet pregnal pes na ograjene pašnike in mi ni dovolil prehoda po
markirani poti mimo kmetije. Ker sem odšel za krajši čas iz
markirane poti, sem potem v nadaljevanju imel problem, da jo zopet
najdem. Na mojo nesrečo, pa sem imel na tem delu napačno vnešeno pot
v GPS napravo, kajti pomaknjena je bila za nekaj sto metrov bolj
levo, kot je dejansko šla v naravi. Kar nekaj časa sem taval na tem
območju, na katerem me je kontroliral tudi prej omenjeni pes, kje
hodim. Najprej sem šel nekaj sto metrov v levo, da sem se prepričal,
ali je tam pot, kot je kazala naprava. Ko sem ugotovil, da tam ni
poti, sem se vrnil na izhodišče. Potem sem vklopil topografijo na
napravi in končno le našel pot in markacije proti Mozirski koči.
Dejansko sem bil na pravi poti že od samega začetka, vendar sem
spregledal markacijo na drevesu.
Nadaljevala se je podobna planinska pot, vendar je bila nekaj časa
manj zaraščena, kar je omogočalo bolj tekočo hojo. Potem sem prišel
do smerokaza, ki je kazal proti Mozirski koči.
Na mojo žalost pa zagledam sinje plavo rumeno markacijo, ki je
vodila že na prvi pogled po bolj zaraščenih poteh skozi goščavo.
Odločil sem se za to pot, po kateri ne hodijo pogosto pohodniki,
kajti na določenih mestih je bila že povsem zaraščena in samo
markacijam in GPS napravi se lahko zahvalim, da sem hodil v pravo
smer. Končno sem prišel do asfaltne ceste, ki je vodila na vrh Golt.
Ko sem nekaj časa hodil po tej cesti, sem zagledal smerokaz Mozirska
koča. Pot je šla tako strmo navzgor, da so ustvarjalci poti na
začetku zgradili več lesenih stopnic.
Smerokaz proti Mozirski koči
Proti koči je vodila shojena planinska pot, ki je bila ves čas
markirana po pravilih. Nekje sem zavil iz te markirane poti. To sem
opazil šele čez nekaj časa, ko ni bilo okoli mene več markacij. Pot
pa je še vedno bila zelo shojena. Iz tega razloga sem nadaljeval
pot. Višje na hribu sem zagledal kovinsko ograjo in asfaltno cesto,
ki je vodila navzgor. Z zanimanjem sem kar po brezpotju stopil na to
cesto in kmalu prišel do kioska, okoli katerega je na lesenih
klopcah sedelo nekaj ljudi za lesenimi mizami. Prišel sem na Alpski
vrt Golt. Od tu je bilo še nekaj sto metrov do Mozirske koče.
Mozirska koča na Golteh
Sledil je strm spust proti Šmihelu nad Mozirjem. Večkrat
je planinsko pot prečila asfaltna cesta Mozirje - Golte. Deležen sem
bil tudi lepih panoramskih pogledov na Mozirje, Šoštanj in Velenje.
Pogled iz Golt na Šoštanj, Velenje in oklico
V spodnjem delu poti sem prišel najprej do osamelih kmetij, nato pa
do prvih hiš Šmihela.
Kmetija nad Šmihelov
Tu sem zopet stopil na asfaltne ceste. Sedaj sem se napotil proti
Belim vodam. Zelo dolgo sem hodil mimo prej omenjenega zaselka. Pri
tem sem se večino spuščal. Ko sem se vzpel do zadnjih hiš Šmihela,
sem se strmo spustil v graben, kjer je tekel potok Ljubija.
Potok Ljubija v zaselku Bele vode
Tu sem se začel vzpenjati proti zaselku Bele vode. Zelo dolgo časa
sem se vzpenjal po asfaltnih cestah. Potem je sledil krajši spust,
dokler se nisem usmeril proti Hudemu potoku. Ko sem prišel v ta
graben, sem bil presenečen nad zaraščeno stezo, ki me je vodila po
levem bregu nad Hudim potokom. Zelo dolgo časa je tekla po pobočju,
v katerega je bila plitvo vrezana. Po kakšnem kilometru se
je le položno spustila na makadamsko cesto v Hudem potoku.
Hudi graben
Sedaj sem prišel na Evropsko pešpot E6, ki se je vila proti
Andrejevemu domu na Slemenu. Najprej se je strmo dvignila nad Hudim
grabnom. Potem se je nekoliko zravnala, ko sem se približeval
kmetiju na Žlebniku pri Belih vodah, kjer je bil ustreljen tudi
partizanski pesnik Karel Destovnik - Kajuh. Od tu se je bilo
potrebno kar nekaj časa vzpenjati po gozdnih stezah do Andrejevega
doma na Slemenu.
Vzpenjajoča gozdna pot proti Andrejevemu
domu na Slemenu
V Andrejevemu domu na Slemenu sem prenočil.
Andrejev dom na Slemenu
Pohod iz Ljubnega ob Savinji do Andrejevega doma je imela pečat
gorskega in vaškega pohoda. Gibal sem se po obsežnih gozdovih
Golt in dolgih zaselkih Šmihela in Belih vod. Za zaključek pa sem se
vzpel še na Sleme po lepih gozdnih stezah mimo osamelih kmetij.
Omeniti pa je potrebno še hrib Sv. Križ z dvema cerkvama na vrhu.
Le-tega prvič zagledamo v Šmihelu nad Mozirjem. Potem pa je v našem
vidnem polju skoraj ves čas poti. Ko smo na Slemu, pa je eden izmed
najbolj izstopajočih objektov, če opazujemo bližnjo in daljno
okolico.
Hrib Sveti Križ nad Šmihelom nad Mozirjem |
