|
|
Iz Naravskih ledin sem
se povzpel na Uršljo goro. Šlo je za udobno planinsko pot, ki je
bila vsaj tri četrtine skoraj kolovoz. Le v zadnjem delu je postala
malo bolj ozka in bolj skalnata. Ko sem prišel na ožjo planoto na
vrhu Uršlje gore, sem vedel, da bom kmalu zagledal vrh. Resnično, se
je kmalu pred menoj pojavil telekomunikacijski stolp in vrh Uršlje
gore. Po ne preveč strmi poti sem odšel na vrh Uršlje gore. Tega dne
ni bilo lepega pogleda v dolino, kajti okoli Slovenj Gradca je bilo
polno belih gostih oblakov, ki ji rečemo megla.
Vrh Uršlje gore
Odpravil sem se do Koče na Uršlji gori, ki je v neposredni bližini
vrha. Gre za veliko kočo, s prijaznim gostinskim osebjem. V bližini
koče je tudi cerkev, v kateri je vsaka slika križevega pota delo
drugega slikarja. Poleg tega je ta cerkev na najvišji nadmorski
višini v Sloveniji.
 
Koča na Uršlji gori in cerkev
na Uršlji gori
Iz Uršlje gore sem se odpravil proti
Slovenj Gradcu. Šlo je za podoben spust kot iz Menine planine, Golt,
Pece. Vendar je bil najdaljši od prej omenjenih. Po podatkih iz
smerokazov naj bi pohodnik potreboval 4 ure do Slovenj Gradca, kamor
sem bil namenjen. Po nekaj časa hoje sem opazil, da me
markacije usmerjajo v levo. Ker ni bilo nobenega smerokaza, za
kakšno pot naj bi šlo, sem se odločil, da ne grem na njo. Ker sem ob
sebi še vedno imel markacije, sem upal, da grem proti Poštarskemu
domu. Ker nisem bil prepričan v to, sem vprašal mimoidočega
planinca, ali gre pot proti Poštarskemu domu. Ker mi je pritrdil,
sem nadaljeval pot. Bilo pa mi je vse bolj žal, da nisem šel po prej
omenjeni stezi, ki je bila krajša. Ta pot se je resnično "vlekla" do
Poštarskega doma. Po več kot 2 ur hoje sem prišel do Poštarskega
doma pod Uršljo goro, ki se nahaja že skoraj v dolini. Kajti nad
njim in pod njim so že osamele kmetije.
Nekoliko nad Poštarskim domom sem videl na smerokazih, da je šlo za
dve poti, ki sem jih zgoraj omenjal, in sicer čez Kozarnico in čez
Kal. Razlika v času hoje navzgor med tema dvema potema je 15 minut.
Poštarski dom pod Uršljo goro
Kmalu sem prišel do vasi Sele. Tu je asfaltna pot serpentinasto
"tekla" proti dolini. Ko sem že mislil, da bom po teh poteh
prišel do Slovenj Gradca, sem zavil na dvorišče stanovanjske hiše, nato po
kolovozu najprej navzdol po travniku, nato pa sem prišel v gozd,
kjer se je pot zopet neprestano spuščala. Ta del poti se je končal
pri zapuščeni cerkvi Sv. Miklavža.
Zapuščena cerkev Sv. Miklavža v vasi Sele
Proti Slovenj Gradcu sem od tu odšel po zanimivi gozdni poti. Na
koncu sem prišel do lokalne ceste Kotlje - Slovenj Gradec. Tu sem
pri Slovensko kitajski restavraciji zavil iz lokalne ceste po
občinskih cestah in kolovozih proti Slovenj Gradcu. Ves čas sem se
spuščal. V določenem trenutku sem imel pred seboj panoramski pogled na Slovenj
Gradec. Še malo kasneje pa sem prišel do cerkve Sv. Redegunde.
Slovenj Gradec
V Slovenj Gradcu sem zaključil svoj 5 dnevni pohod. Načrtoval sem,
da bo moja zadnja etapa Kremžarjev dom - Roglja, a sem bil preveč
utrujen za zadnjo etapo. Na poti na avtobusno postajo Slovenj Gradec
sem srečal tudi Klemena Trilerja, ki se je odpravil po Slovenski
planinski poti, da bi z njo opravil v čim manj dnevih in s tem
popravil dosedanji rekord proge, ki znaša 10 dni neto oziroma 11 dni
bruto. Postavljen pa je bil leta 1983 s strani Franceta Kavčiča in
Marka Dovjaka. Zakaj 11 dni bruto? Ker sta 1 dan počivala zarad
vremenske fronte. |
