V gostilni Šekoronja smo se zbrali
pohodniki, ki smo želeli hoditi po Zasavski planinski poti. Po
krajšem pogovoru smo izvedeli, da bomo to Pia, Tea in jaz. Boris, Boštjan
in Miha pa so nameravali hoditi samo del poti. Znano pa je bilo
tudi, da se nam bodo posamezni pohodniki pridružili med potjo.
Gričevnati del Bizeljskega
Iz Bizeljskega smo krenili proti gradu
Podsreda. Na začetku nas je pot vodila skozi vinograde. Na južni
strani se je odpirala hrvaška. Po kakšni uri hoje smo prišli do hiš,
ki so pripadale vasi Zagaj, ki se razprostira tudi v dolini.
Naslednja vas je bila Osredek pri Podsredi. Od tu pa smo se že
začeli spuščati proti gradu Podsreda. Grad Podsreda me vedno očara s
svojimi pisanimi lesenimi polkni. Ko smo vstopili na grajsko
dvorišče, je ravno catering služba pripravljala vse potrebno za
kosilo, ki so ga naročile njihove stranke. Natakarji so skrbno
postavljali kozarce za vino in drugi pribor na masivne lesene mize, z
lesenimi masivnimi klopcami. Nagajal jim je le veter, ki je na vsake
toliko časa odpihnil kakšen del pribora. Čez nekaj časa so prišli
tudi gostje, za katere je bilo pripravljeno kosilo.
Grad Podsreda
Ravno v teh trenutkih smo se odpravili po
makadamski cesti na severo-zahodni del Podsrede, ki je skoraj
kilometer stran od centra Podsrede. Na ta način smo nekoliko
skrajšali našo pot. Sledila je vas Gorjane, kjer smo se začeli
vzpenjati proti Bohorju. V nadaljevanju poti so bili manjši zaselki,
kot je Vetrnik. Na poti sem zagledal tudi smerokaz Veliki Kamen.
Pred leti je po evropski pešpoti hodil pohodnik iz Nemčije, ki je
imel svojega deda ravno iz Velikega ali Malega Kamna. Tega imena
nisem pozabil zaradi posebnega imena za vas in želje Nemca, da
obišče tudi ta kraj.
Boštjan Pečnik-Pečo pri točenju vode iz studenca
Po makadamskih cestah in gozdnih stezah
smo se približevali koči na Bohorju. Bili smo v osrčju bohorskih
gozdov. Po kakšnih 8 urah hoje smo prišli do koče na Bohorju. V koči
smo tudi prespali in se okrepčali.
Prihod v kočo na Bohorju (915 m)
|