JESENIŠKE TURISTIČNE ZNAMENITOSTI

Cerkev Marijinega vnebovzetja na Stari Savi na Jesenicah (Slika 2) je dala postaviti družina Bucelleni, posvetil pa jo je ljubljanski škof Tomaž Hren leta 1606. Znana je po glavnem oltarju iz črnega marmorja. Do zaprtja v petdesetih letih 20. stoletja so jo krasile umetnine beneškega slikarja Nicola Grassija (1682-1748), ki je naslikal tri oltarne podobe: Marijino vnebovzetje, Marijo rožnega venca s sv. Dominikom in Frančiškom Asiškim ter sv. Antona Puščavnika z antičnim mučencem. Za vir kliknite tukaj.

Cerkev sv. Lenarta na Jesenicah (Slika 3) so postavili so jo na začetek Murove, najstarejšega dela Jesenic. Prvič je bila omenjena leta 1460. Posvečena je bila sveti Mariji Magdaleni in šele kasneje svetemu Lenartu. Zgrajena je bila v gotskem stilu, v 18. stoletju pa so z baročnim okrasjem prekrili stene v prezbiteriju. Cerkev je bila večkrat obnovljena in preurejena. Danes velja za enega najlepših sakralnih objektov na Jesenicah. Za vir kliknite tukaj.

Skladišče za lesno oglje - kolpern (Slika 4) je stalo ob plavžu, kjer so oglje uporabljali kot gorivo za taljenje železove rude. Na karti iz leta 1808 je vrisana manjša kvadratna stavba na prostoru zahodno od današnjega kolperna. Stavbo so kasneje dograjevali in v katastru iz leta 1868 je predstavljena v sklopu treh med seboj povezanih skladišč. Z opustitvijo plavža konec 19. stoletja se je njihova namembnost spremenila. Ohranila se je le ena stavba, ki jo je leta 2009 obnovila Občina Jesenice. V njej je prostor za kulturne in protokolarne prireditve v dveh dvoranah. Za vir kliknite tukaj.

Murova (Slika 5) je najstarejše naselje Jesenic, ki leži na pobočju Mirce. Prvi podatki o tem naselju segajo v leto 1469 in pričajo o tem, da so bile prve hiše na Murovi lesene; nekatere med njimi so se ohranile do danes in sicer kot najstarejšo hišo štejejo Pračkovo hišo, sledijo pa ji Resmanova, Pavlekova in Markeževa. V kompleks stare Murove sodi tudi cerkev sv. Lenarta. Za vir kliknite tukaj. Po pričevanju starih je po Murovi razsajala kuga in jetika še pred prvo vojno in pobralo je kar nekaj ljudi – Murovčanov. Iz tega naj bi izhajalo tudi ime Murova. Pred drugo svetovno vojno so bili nastavljeni upokojeni delavci, da so vzdrževali vse gozdne poti po Merci, zato ni bilo nikdar nevšečnosti zaradi nalivov od dežja. Na Murovi je skoraj vsaka hiša imela živino: eno do dve kravi, vola za vprego, prašiče in kure. Skoraj vsaka hiša je imela rovt ali tal za sečnjo trave, seno pa so dovažali z voli in konji. Zato so bila postavljena prekatna korita za napajanje živine. Bila je zelo kvalitetna voda, poleti zelo hladna, ki je vsakega pešca osvežila. Korita so bila postavljena pri Grmon (Višnar), Na klancu pri Čarman (Pleš), pri Rožiču ali nad cerkvijo in pri Svedrarju. Imeli so tudi njive za koruzo, peso, krompir in zelenjavo. Bilo je tudi nekaj obrtnikov – pri rovtarski cesti pri Rodarju (kolarju), pri Višnarju (izdelovanje lesenih spominkov), pri Menču (zidarski mojster), pri Hafnerju (mizar), pri Smoleju (mizar), pri Gorjanc (pekarija) in pri Markešu (elektrikarstvo). Stara imena hiš: Čufarjeva vila – grad, pri Škantu, pri Bonatu, od plaza podrte hiše pri Glorju, pri Rekelju, pri Zimovcu; pri Polancu, pri Grmonu, pri Goznku, pri Stroju, pri Menču, pri Cimpermanu, pri Matijovcu, pri Minu, pri Uršlu, pri Mlinarju, pri Ipavcu, pri Čarmanu, pri Mokernku, pri Cuznarju, pri Štefanu, pri Marjanu, pri Poldu, pri Šaderniku, pri Nošku. Skoraj vsaka hiša je imela nekaj gozda ali pa srensko pravico za uporabo. Vsaka hiša je imela tudi svoj rezervoar z vodo. Za vir kliknite tukaj.

Nastanek Jesenic je povezan z razvojem fužinarstva ob reki Savi. Razvoj rudnikov, plavžev in fužin v jeseniški okolici se je začel s koncem 14. stoletja. Razvoj rudnikov, plavžev in fužin v jeseniški okolici se je začel konec 14. stoletja z ortenburškim rudarskim redom. Poleg fužine na Savi, Javorniku, Plavžu in Murovi so bile fužine tudi v Mojstrani, Radovni in Bohinju. Prvotne fužine so bile večinoma v lasti Italijanov. Plavž (Slika 6) kot srce fužine je bil zasnovan že v 16. stoletju. Sledile so številne predelave. Zadnja in največja se je zgodila v drugi polovici 19. stoletja. Objekti so bili opuščeni z izgradnjo sodobne železarne in jih je močno načel zob časa. Konservatorski posegi so preprečili njihovo nadaljnjo propadanje in iz njih ustvarili muzej na prostem, kjer obiskovalec lahko spozna nekdanjo železarsko tehnologijo. Za vir kliknite tukaj.

Kasarna (Slika 7) je poznobaročna stavba iz konca 18. stoletja. V času Napoleonovih vojn je služila kot vojašnica francoskih vojakov, kasneje pa so v njej dobile svoja stanovanja delavske družine. Leta 2005 je bila stavba temeljito obnovljena. V njej sta svoje prostore dobila Glasbena šola Jesenice in Gornjesavski muzej Jesenice. Tukaj se je rekonstruiralo delavsko stanovanje iz obdobja tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja, ki prikazuje bivalno kulturo in način življenja železarskih družin v nekdanjem jeseniškem delavskem naselju. V Kasarni potekajo muzejske delavnice za vse starostne skupine, imajo pa še manjšo galerijo, fototeko in arhiv Kranjske industrijske družbe. Za vir kliknite tukaj.