JESENIŠKI PISATELJI, PESNIKI IN DRAMATIKI

Pavle Zidar je osnovno šolo je obiskoval na Koroški Beli (1938-1944), nižjo gimnazijo pa na Jesenicah (1945-1949). V Ljubljani je končal učiteljišče in bil sprva učitelj na osnovnih šolah v manjših krajih na Dolenjskem (Trebelno, Mokronog, Karteljevo, Orehovica, Zagradec). Leta 1956 se je poročil in se preselil v Piran, nato pa v Lucijo pri Portorožu. Zaradi spora z oblastmi je leta 1966 zapustil učiteljski poklic in postal svobodni umetnik ter se preživljal s pisateljskim delom.Umrl je 12. avgusta 1992 v Ljubljani za posledicami možganske kapi. Pokopan je na piranskem pokopališču. Pisatelja Pavleta Zidarja uvršča slovenska literarna zgodovina v sam vrh slovenskega pripovedništva, njegovo pesništvo pa pravzaprav še ni ovrednoteno, saj je v zapuščini, ki jo hrani Občinska knjižnica Jesenice, ostalo še več kot tisoč pesmi. Napisal je 76 knjig, od tega 35 romanov in 18 novelističnih zbirk, 5 povesti, 16 otroških in mladinskih del, 2 pesniški zbirki.V mnogih svojih delih je slikovito opisal ljudi in življenje na Javorniku in na Koroški Beli tik pred drugo svetovno vojno in med njo, torej čas svojega otroštva in mladosti. Prva pesniška zbirka Kaplje ognjene (1960) je posvečena spominu na žrtve ponesrečenega atentata v meščanski šoli na Jesenicah. Ta dogodek je ostal pisateljeva neutolažljiva bolečina in literarna tema povesti Soha z oltarja domovine, Jugo, Okupacija Javornika. V delih Barakarji, Dim ( ki diši po sestri Juli) je obujal spomine na mladost in se zameril svojim sorodnikom ter materi. Oddolžiti se ji je hotel z romanom Sveta Barbara (1972), a ni dočakala izida knjige, saj je leto pred tem umrla. V romanu Okupacija Javornika (1984) gre za prelepo zgodbo o pisateljevem otroštvu med vojno. Roman je bil ugodno sprejet tako v literarnih krogih kot v njegovem rojstnem kraju. Tako se je po 14 letih vrnil v rojstni kraj in stare zamere so bile pokopane. Občinska knjižnica Jesenice v domoznanski zbirki hrani pisateljeva izdana dela in del njegove rokopisne zapuščine (iz arhiva Avgusta Gojkoviča).Osnovna šola Koroška Bela ohranja spomin na pisatelja z dvema raziskovalnima nalogama ( Iz družinskih arhivov , 1995; Pavle Zidar v sliki in besedi, 2002) ter s tem, da je urejen »Zidarjev kotiček« v knjižnici osnovne šole. »Zidarjeva plaketa« je literarno priznanje za najboljše otroške spise.

Leta 2012 je bila v Občinski knjižnici Jesenice pripravljena razstava ob 80-letnici rojstva pisatelja Pavleta Zidarja. Ob tej priložnosti je bilo iz rokopisne zapuščine, ki jo je shranil in uredil Avgust Gojkovič, pridobljenega veliko gradiva. Leta 2012 in 2013 je bilo digitaliziranih 10.471 strani njegove rokopisne zapuščine.Ob podpori Občine Jesenice, ki je zagotovila prostor in sredstva za ureditev spominske sobe v Kulturnem domu Julke in Albina Pibernika na Slovenskem Javorniku, so pripravili razstavo v treh sklopih: Pavle Zidar: življenje in delo, Pavle Zidar in Javorničani, Pavle Zidar rojstnemu kraju. Vsebino sta pripravili bibliotekarka Nataša Kokošinek iz Občinske knjižnice Jesenice in slavistka Majda Malenšek, ureditev sobe pa so zasnovali z arhitektko Barbaro Bogataj.Spominsko sobo, posvečeno pisatelju Pavletu Zidarju in Slovenskemu Javorniku, so slovesno odprli 3. decembra 2013 v kulturnem domu na Slovenskem Javorniku. Na ogled je v odpiralnem času knjižnice Javornik - Koroška Bela in v času uradnih ur KS Slovenski Javornik-Koroška Bela.Spominska soba je na ogled v času uradnih ur KS Slovenski Javornik-Koroška Bela: ob torkih in četrtkih od 8. do 14. ure ter vsako drugo in četrto sredo od 8. do 12. in od 14. do 17. ure. Kontakt: (04/586 61 50), KS-javornik@jesenice.net Po vnaprejšnji najavi v Občinski knjižnici Jesenice je ogled mogoč tudi izven tega časa. Kontakt: (04/5834206, 04/5834200), info@knjiznica-jesenice.si Vir: https://turizem.jesenice.si/med-narcise-z-busom/itemlist/user/79-nenakoljanin

Tone Čufar je bil rojen 15. 11. 1905 na Jesenicah, umrl 11. 8. 1942 v Šentvidu pri Ljubljani. Kateri slovenski kraj naj bi dal delavskega pesnika in pisatelja, če ne železarske Jesenice! Dramatik Tone Čufar se je rodil pri Markežu na Murovi (danes št. 13, sto metrov od cerkve proti vzhodu) na Jesenicah kot tretji otrok v družini tovarniškega mizarja. Družina se je veliko selila, dokler niso zgradili svoje hiše v Podmežaklji (Cesta 1. maja 69 - na njej je spominska plošča). Med prvo svetovno vojno je kot otrok pri stricu v Slamnikih nad Bohinjsko Belo pasel živino in v šolo zahajal le pozimi, na paši pa veliko bral. Izučil se je za mizarja, se vpisal v Ljubljani na Srednjo tehnično šolo, ampak raje kot v šolo hodil v gledališče ter se po zgledu očeta zaposlil na Jesenicah v tovarni kot mizarski pomočnik. Zavzeto je deloval v delavskih prosvetnih društvih, nastopal proti verski zaslepljenosti, se zavzemal za pravice delavcev, za mir, svobodo in humanost. S 24 leti je postal član SKOJ-a (Zveze komunistične mladine Jugoslavije) in dve leti nato član Komunistične partije Jugoslavije. Pustil je službo in se posvetil le pisa­ teljevanju. Živel je zelo skromno, saj honorarji niso prihajali redno. Ukvarjal se je z izdajateljstvom, bil urednik in novinar. Leta 1936 so ga za eno leto zaprli (komunistična dejavnost je bila namreč za državo prevratna in zato prepovedana), od česar je prvo polovico preždel v samici, drugo polovico pa v zloglasnem beograjskem političnem zaporu Glavnjači. Ko so ga izpustili, si je našel skromno plačano delo pri mariborskem Totem listu. Ob okupaciji je pred Nemci pobegnil v Ljubljano, tam živel pod izmišljenim imenom Karol Štrukelj in se vključil v ilegalno delo za Osvobodilno fronto. Vojna je kruto posegla v njegovo družino: brat je padel na Mežakli, starše so izselili na Bavarsko, njega pa so Italijani zajeli in internirali v Gonars. Ko so ga od tam prepeljali v Ljubljano, da bi ga izročili Nemcem, je bil pri poskusu pobega ustreljen (na tem mestu, danes Prušnikova 3 v Šentvidu, je spominska plošča). Tri dni pozneje so daleč stran, v zaporu v Kosovski Mitrovici, ustrelili tudi njegovo partnerko, profesorice nemščine in levičarsko aktivistko Silviro Tomasini; po vojni je bila razglašena za narodno herojko, Tone Čufar je pokopan na starem jeseniškem pokopališču, ki je bilo leta I977 spremenjeno v Spominski park na Plavžu (Slika 5).Za njim je ostalo prgišče objavljenih proletarskih pesmi na temo socialnega revolta, knjižno objavljena reportažna povest Februarska noč (I932) in drame Polom (I934), Ameriška tatvina (I935) ter Mali Babilon (I939), ki jo je napisal v zaporu. Vse drugo je izšlo v knjižni obliki šele po njegovi smrti: knjige kratke proze in dram ter trije delavski romani, od katerih je najbolj poznan Pod kladivom (I950). Kulturno so Jesenice vse v Čufarjevem znamenju. Markira jih več njegovih doprsnih spomenikov: tržaškega kiparja An­tona Sigulina, Nike Hafner in Jaka Torkarja (pred gledališčem in v njegovi avli, pred šolskim centrom na Plavžu, ki nosi njegovo ime, in v spominskem parku ­ vsi so si zelo podobni) (Slika 4). Po njem se imenuje jeseniško gledališče. V zavesti je tudi drugod po Sloveniji: v Ljubljani in Mariboru sta šoli z njegovim imenom (slednja izdaja časopis Čufarjev odmor, na njegov rojstni dan poteka festival ljubiteljskih gledališč z naslo­ vom Čufarjevi dnevi, kjer za najboljšo predstavo, najboljšo žensko in moško vlogo podeljujejo plaketo v obliki medeninastega odlitka Čufarjevega portreta. Da ne bo videti. kot da so Jesenice dale samo Čufarja. Na Jesenicah je mladost preživel Rudi Šeligo, sicer pa so zaradi regionalne porodnišnice Jesenice navedene kot rojstni kraj marsikateremu Gorenjcu iz desetletij po drugi svetovni vojni.Tu se dogaja Finžgarjev roman Iz modernega sveta (1904) in roman Ko­ vinarji Mimi Malenšek (1950). Miha Mazzini je Jesenicam dal literarno podobo v visokonakladnem romanu Drobtinice (1987). Vir: Hajnšnek, Forstnerič, M. in ostali. 2013. Slovenska pisateljska pot. Radovljica: Didakta, str. 182 do 183.

Miha Mazzini (Slika 6) se je rodil 3. junija 1961 na Jesenicah. Je pisatelj, scenarist, režiser in publicist. Končal je podiplomski študij scenaristike na The University of Sheffield v Angliji in je redni član Evropske filmske akademije. Doktor znanosti, program Antropologija vsakdanjega življenja, Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana. Je režiser petih kratkih filmov, dokumentarnega filma in nagrajenega celovečernega filma Izbrisana. Leta 2001 je po njegovem scenariju Sašo Podgoršek režiral celovečerni film Sladke sanje, in kasneje je Mazzini na njegovi podlagi napisal roman Kralj ropotajočih duhov, leta 1992 pa Miran Zupanič celovečerni film Operacija Cartier, ki je dobil nagrado CIRCOM za najboljši evropski TV film leta 1992. Med njegova prozna dela šteje več kot 30 objavljenih literarnih knjig, ki so prevedene v enajst jezikov. Izdal je tudi devet računalniških priročnikov, saj je zaposlen kot računalniški svetovalec na področju uporabniških vmesnikov za internetne in mobilne aplikacije. Predaval je pisanje filmskih scenarijev – med drugim na scenaristični šoli Pokaži jezik (1999–2005), bil je tudi gostujoč predavatelj na zagrebški Akademiji Dramske Umjetnosti (2001), na scenaristični delavnici Palunko (2004–2005) in Northwest Film Forum, Seattle, ZDA (2004). Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Miha_Mazzini