|
Svoj pohod proti Ljubnem ob Savinji sem
začel v Vranskem. Tja sem
se pripeljal z avtobusom iz Celja. Vransko ima vse potrebno, da se v
njem pohodnik dobro počuti: živilsko trgovino, gostilno,
slaščičarno, prenočišča, tematske poti ...
Vransko
Najprej sem se napotil proti pogorju
Menina. Že na začetku v Vranskem sem malenkostno zgrešil pot proti
Menini, kajti namesto da bi šel po spodnji poti sem šel po zgornji.
Zato sem moral nekoliko višje iti po travniku in ko sem prečkal
potok, sem šel proti pravi cesti. Le-ta me je odpeljala v hrib, in
sicer proti vasem Prapreče, Jeronim in Valoga. Med hojo sem ves čas
zrl poraščene hribe z drevjem, ki so se dvigovali na severuvzhodu
in severozahodu. Posebno na severovzhodu sem po hribih lahko
opazoval raztresene hiše.
Vasi nad Vranskim
Potem pa me je čakal šokanten dogodek. Ko sem se nad Valogo usmeril
proti severovzhodu sem se začel po kolovozu približevati gozdu.
Sklepal sem, da se bom brez težav dvignil na vrh hriba. A kmalu sem
zaslišal lajež psov. Ker do sedaj nisem imel neprijetnih srečanj s
psi, si tega nisem preveč gnal k srcu. Ko sem po krajši hoji skozi
gozd prišel do osamljene hiše, pred katero sem opazil dva ogromna
ovčarska psa. Mislil sem, da sta šarplaninca. Spominjam se, da se mi
je eden od psov približal in lajal. Najprej me je spustil mimo,
potem pa je pritekel do mene in začel v lajažu kazati zobe. Na srečo
je to opazil njuj gospodar, ki je najprej pokukal skozi okno hiše in
mi zaklical naj bom pri miru. Kmalu je prišel k meni in psa
umiril. Mene pa je odpeljal na rob gozda, kjer se je pot začela
strmo vzpenjati navzgor proti vrhu hriba. Povedal mi je, da gre za pasmo
Kavkaški ovčar. Kdor se upa, gre kar naprej in tako uspešno
nadaljuje pot. Nekateri pa končajo, kot sem jaz.
Tu me je čakal strm vzpon, dokler nisem prišel do Evropske pešpoti
E6. Spomnil sem se tega dela poti, ki sem jo hodil pred leti.
Najprej sem krajši čas hodil po tej poti, in sicer v smeri Čreta,
nato pa sem zavil proti še zadnjim osamelim hišam v zaselku Jeronim.
Osamela hiša visoko v hribu - zaselek Jeronim
Kmalu sem prišel na vrh hriba, kjer je bila manjša planota. Najprej
sem šel po gozdnih makadamskih cestah, nato pa sem prišel do
pašnikov. Tu mi je bilo zelo lepo. Izgledalo je kot na igrišču za
golf: gosta temno zelena trava, osamela drevesa, lovska koča in
preža ...
Planota na Menini
Nato sem nadaljeval pot mimo osamele kmetije, kjer so zidali novo
hišo, ki je spadala pod zaselek Bela. Nad to kmetijo sem se zopet
začel vzpenjati v hrib. Ta vzpon je trajal kar nekaj časa, dokler
nisem zopet prišel na plano. Prišel sem do obsežnih pašnikov, ki so
se raztezali po bregovih in tudi ravnih delih. Na večih mestih sem
opazil majhne okrogle bajerje, ki so bili namenjeni živini, da se je
odžejala. Šel sem tudi mimo osamele hiše, dokler nisem prišel do
planine Biba. Tam je bila tudi planšarija. Ravno, ko sem šel
mimo planšarije, je stopila iz stavbe pastirica, ki mi je povedala,
da je doma iz Tuhinja. Njena glavna naloga tu je, da skrbi za
živino. Malo najprej od planšarije je bila majhna planinska
kapelica, narejena iz lesa.
 
Planšarija Biba in kapelica v bližini
Svojo pot sem nadaljeval proti koči na Menini. Hodil sem po planoti.
Pot se je sicer ves čas dvigovala, vendar sem se na vsake toliko
časa tudi malenkostno spustil po planoti. Končno sem prišel do
zaključnega vzpona, ki se je končal s pogledom na novo manjšo
planoto, kjer je bil lociran tudi Dom na Menini planini.
Dom na Menini planini
Iz Menine sem se spustil proti Gornjemu Gradu. Imel sem kar nekaj
težav, da sem pod kočo našel markacije za Gornji Grad. Hodil sem po
makadamski poti in na GPS napravi sem videl, da moram zaviti levo. A
videl nisem nobenih smerokazov, niti knafeljčevih markacij. Ko sem
na napravi videl, da se vedno bolj oddaljujem od načrtovane poti,
sem šel kar po brezpotju čez bližnje bregove in končno ob obrobju
gozda zagledal markacije, ki so vodile v gozd.
Vhod v gozd pod Domom na
Menini za Gornji Grad
Nato je bilo potrebno samo slediti markacijam. Šlo je za dolg spust
po strmih severnih pobočjih Menine. Trajalo je kar nekaj časa,
dokler nisem prišel v bližino cerkve Sv.
Florijana. Od tu sem se po strmih pobočjih, po makadamski poti
spustil v Gornji Grad.
Gornji Grad
Iz Gornjega Grada sem odpešačil v smeri Ljubnega ob Savinji. Nekaj
časa sem hodil po lokalni cesti Gornji Grad - Ljubno. Potem pa sem v
bližini kraja Florjan pri Gornjem Gradu zavil levo in se začel
približevati vasi.
Vas Florjan
Za vasjo sem se po asfaltni cesti povzpel do kmetije, ki je bila locirana
višje v hribu. Ko sem prišel do te kmetije, sem zavil na gozdni
kolovoz v smeri Radmirje. Po nekaj časa hoje, sem prišel do prvih
hiš Radmirja, ki so bile še na hribu. Tu sem zanimanjem opazoval
divje svinje, ki so bile zaprte v žičnati ogradi.
Zaprte divje svinje v vasi Radmirje
Nato sem se spustil do cerkve Sv. Frančiška Ksaverija.
Župnijska cerkev Sv. Frančišla Ksaverija v
Radmirjah
Pri cerkvi sem zavil na stezo, ki me je po strmem pobočju odpeljala
na ravninski del Radmir. Najprej sem prišel do Lok. Nato pa na
lokalno cesto Gornji Grad - Ljubno. Sedaj sem že bil na obrobju
Ljubnega ob Savinji. Odšel sem samo še do gostišča Pevc, ki je
nasproti bencinskega servisa, ko se pripeljemo v Ljubno iz Gornjega
Grada. Gre za prijeten hostel, kjer smo postreženi od prijaznega
gostinskega osebja z dobro hrano. Noč sem prespal v udobni sobi.
Gostišče Pevc v Ljubnem ob Savinji
Pohod iz Vranskega do Ljubnega je bil pester v vseh pogledih.
Hodil sem po hribih in dolinah. Obiskal sem različne gostinske
lokale: planinsko kočo in gostišče. Posebno lepo je bilo na planotah
Menine, kjer sem bil deležen lepih pogledov na Zasavsko hribovje,
Gorjance ... |
