POHODI PO LASTNI ZAMISLI

Brestanica - Sevnica




 

Tokrat sem iz vlaka izstopil v Brestanici pri Krškem, ki je zelo slikovit kraj. Na moji levi strani se je v jesenskem jutri počasi "pretakala" reka Sava proti jugu. Bolj je spominjala na kakšno manjše jezero kot na reko glede na svojo širino. Na severu sem opazil na strmem hribu grad Rajhenburg. S svojo beš barvo je lepo izstopal iz zelene okolice dreves okoli njega. Lepo pa se mu je prilegala tudi obnovljena streha z rdečo bleščečo strešno kritino.


Grad Rajhenburg v Brestanici

Iz železniške postaje sem se odpravil po ozki dolini proti centru Brestanice. Hodil sem mimo hiš, ki so bile stisnene pod breg. Ko sem prišel v center Brestanice se je dolina razširila. Poleg stanovanjskih hiš sem zagledal na svoji levi strani cerkev, ki bi bila po izgledu lahko dopolnilo gradu Rajhenburg. Oba objekta izražata veličino. Doma sem na internetu prebral, da gre za baziliko Lurške Matere Božje, da je grajena v neoromanskem slogu in sodi med največje cerkve v Sloveniji.


Bazilika Lurške Matere Božje v Brestanici

Imel sem informacijo, da ima odlični slovenski atlet Primož Kozmus v Brestanici svoj hostel. Po krajšem postanku na petrolovem bencinskem servisu v Brestanici, sem se zopet usmeril na pravo pot proti Koči na Bohorju. Po nekaj minutah hoje se je na moji levi strani pojavil hostel Primož Kozmus. Že na zunaj se je videlo, da gre za urejen objekt. Zanimiv pa mi je bil logotip hostla, in sicer je prikazoval metalca kladiva.


Hostel Primož Kozmus v Brestanici

 Po lokalni cesti sem se odpravil proti Senovem. Na vzhodu sem lahko opazoval naselje Brestanico, kateri so pečat dajali nekatere tovarniške hale z značilnimi visokimi dimniki. Šlo je za termoelektrarno Brestanica, ki jo poganja zemeljski plin. V oči so mi padli tudi vinogradi na sončnih legah gričev nad Brestanico.


Termoelektrarna Brestanica

Sledilo je manjše naselje Jetrno selo. Za to vasico pa sem zavil v manjši breg, kjer sem hodil po gozdni stezici prečno po pobočju, dokler nisem zopet stopil  na plano v kraju Senovo. Malo naprej od gostilne Senica sem zavil za 90° v levo proti Bohorju oziroma Dovškem.


Gostilna Senica v Senovem

V vasici Dovško se mi je v spomin vtisnilo športno igrišče s prilagojeno tartansko atletsko stezo. Ravno takrat je iz avtomobila izstopilo nekaj žensk in moških, ki so se napotili proti prej omenjenem športnem objektu. Hodili smo v isto smer, s to razliko, da smo bili oddaljeni nekaj sto metrov eden od drugega. Sam pri sebi sem se spraševal, kaj želijo početi. Porodila se mi je ideja, da bodo testirali svojo vzdržljivost, morda v akciji Preizkus hoje na 2 km, ki ga organizira Cindi Slovenije. 


Atletska steza v Dovškem

Vse bolj sem se približeval Bohorju. Zopet sem pričel hoditi po ozki dolini. Že v Senovem in tudi v nadaljevanju hoje proti Bohorju so me opozarjali vozički za rudo, da so se tu nekoč ukvarjali s premogovništvom. Zopet sem na internetu izvedel, da so kopali pri Rešpanju črni premog iz površinskega kopa.


Voziček za črni premog kot muzejski eksponat v bližini zaselka Srebotno

Po skoraj 2 urah hoje sem prišel do vznožja Bohorja. To se je zgodilo, ko sem se usmeril proti hribovskemu zaselku Jablance. Od tu najprej sem hodil v hrib po večjih ali manjših strminah. Sprva so gozdnato območje "prekinjale" posamezne hribovske kmetije, ki so v bližini imele pašnike za živino, ograjene z značilnimi nizkimi ograjami s plastično ali kovinsko žico. Nisem želel preverjati, ali je bil tok v njih.


Kmetija pod Bohorjem

Na koncu pa sem prišel na gozdno stezo, okoli mene so bili obširni gozdovi. Zavedal sem se, da je to zadnji vzpon pred Kočo na Bohorju. Hodil sem slabo uro navkreber, dokler nisem stopil na asfaltno cesto, ki je vodila do Koče na Bohorju. Šlo je za večjo planinsko kočo, ki je bila zgrajena v stilu zasavskih planinski koč, in sicer z značilno kvadrasto obliko in z veliko lesenih obrob, lesenimi ograjami in izstopajočimi okni s polkni v temno rjavi barvi. Pred kočo so bile razmeščene lesene mize in klopi. V tistem trenutku sta pred kočo sedela moški in ženska, katerima se je kasneje pridružila še gostilničarka iz koče. Zanimivo je bilo poslušati njihov pogovor v lokalnem narečju. Meni je bilo posebno simpatično, ko so uporabljali mašilo "ne".


Koča na Bohorju

Iz koče na Bohorju me je vodila pot proti Sevnici. Od tu je do Sevnice še daleč, najman 15 km. Sprva sem najmanj 4 km hodil po planoti, ki je bila poraščena z gostim listnatim gozdom, skozi katerega se je vila gozdarska makadamska cesta. Ko sem prišel do razcepa za Planino pri Sevnici, sem zavil proti hribu Javornik. Nisem šel do njegovega vrha, ampak sem ga obšel po njegovi južni strani.


Planota v bližini Koče na Bohorju

Ko sem stopil na prvo jaso, sem se zavedal, da se zopet približujem naseljenim krajem. Tu se mi je odprl tudi pogled proti okolici Sevnice. Ves čas pa sem lahko videl tudi kraje okoli Brestanice.


Jase pod Bohorjem proti Sevnici

Sedaj sem začel izgubljati višino, na nekaterih mestih sem se strmo oziroma manj strmo spuščal bodisi po kolovozih, makadamskih ali asfaltnih cestah do hribovskega zaselka Mrzla Planina.


Zaselek Mrzla Planina

     Že iz daljave  sem videl, da bom moral obkrožiti nižjo gozdnato vzpetino, da bom prišel do naslednje vasice Zabukovje nad Sevnico. Tu sem se za krajši čas ustavil pri večji rumeni stavbi, ki je bil verjetno dom kulture. Tam sem se z zanimanjem ogledal večji pano, ki je prikazoval te kraje na zemljevidu in njihove turistične znamenitosti.


Zabukovje nad Sevnico

Iz tega kraja sem se pričel počasi spuščati proti Sevnici. Potrebno je vedeti, da sem bil na planoti, ki se razteza vse do Sevnice. Šel sem mimo vasi Vranje, Prešna Loka, Metni Vrh, Drožanje. V naselju Drožanje so me markacije vodile mimo vinogradov, ki so uspevali na strmih pobočjih. Hodil sem prečno po tem pobočju. Tu sem zgrešil markacije in prišel do vinograda, ki je bil v okolici zanimive zidanice z zaobljeno arhitekturo.


Zidanica z zaoblenimi oblikami v zaselku Drožanje

 Pod zgoraj omenjeno zidanico sem zopet prišel do markirane steze, ki me je vodila do roba planote. Tu sem pod sabo zagledal Sevnico. Po strmi gozdni stezi sem se spustil v vzhodni del Sevnice, in sicer na Prvomajsko ulico. Od tu pa sem se odpravil v center Sevnice, kjer je tudi železniška postaja Sevnica.


Sevnica

Zopet sem spoznal del Posavja, in sicer njegov bolj zaobljen hriboviti del, ki se počasi končuje v Zagrebški kotlini. Obsežne planote okoli Sevnice so poseljene z manjšimi vasicami. Človek ima občutek, da se je tu nekoliko zaustavil čas. Opaziti ni razkošnih modernih hiš z blestečimi živimi barvami. Tu je se je obdržalo kmečko življenje. Vse to pa se spremeni v Sevnici, kjer je že opaziti sodobni mestni utrip.

Drugi del poti sem lahko opazoval obsežno pogorje Lisce, ki se vleče več kilometrov iz zahoda proti vzhodu. Pred kakšnim letom sem zrel to pogorje iz severne strani, kjer ima bolj divji videz, kajti bolj strmo se dviguje proti nebu. Iz južne strani se tudi strmo dviguje, vendar vse skupaj deluje le nekoliko bolj zaobljeno in naselja pod njegovimi strminami blažijo njegovo divjost.

Copyright by Janez Černilec 2012