|
ZASAVSKA
PLANINSKA POT (ZPP) |
|
|
|
V gostilni Šekoronja smo se zbrali pohodniki, ki smo želeli hoditi po Zasavski planinski poti. Po krajšem pogovoru smo izvedeli, da bomo to Pia, Tea in jaz. Boris, Boštjan in Miha pa so nameravali hoditi samo del poti. Znano pa je bilo tudi, da se nam bodo posamezni pohodniki pridružili med potjo.
Iz Bizeljskega smo krenili proti gradu Podsreda. Na začetku nas je pot vodila skozi vinograde. Na južni strani se je odpirala hrvaška. Po kakšni uri hoje smo prišli do hiš, ki so pripadale vasi Zagaj, ki se razprostira tudi v dolini. Naslednja vas je bila Osredek pri Podsredi. Od tu pa smo se že začeli spuščati proti gradu Podsreda. Grad Podsreda me vedno očara s svojimi pisanimi lesenimi polkni. Ko smo vstopili na grajsko dvorišče, je ravno catering služba pripravljala vse potrebno za kosilo, ki so ga naročile njihove stranke. Natakarji so skrbno postavljali kozarce za vino in drugi pribor na masivne lesene mize, z lesenimi masivnimi klopcami. Nagajal jim je le veter, ki je na vsake toliko časa odpihnil kakšen del pribora. Čez nekaj časa so prišli tudi gostje, za katere je bilo pripravljeno kosilo.
Ravno v teh trenutkih smo se odpravili po
makadamski cesti na severo-zahodni del Podsrede, ki je skoraj
kilometer stran od centra Podsrede. Na ta način smo nekoliko
skrajšali našo pot. Sledila je vas Gorjane, kjer smo se začeli
vzpenjati proti Bohorju. V nadaljevanju poti so bili manjši zaselki,
kot je Vetrnik. Na poti sem zagledal tudi smerokaz Veliki Kamen.
Pred leti je po evropski pešpoti hodil pohodnik iz Nemčije, ki je
imel svojega deda ravno iz Velikega ali Malega Kamna. Tega imena
nisem pozabil zaradi posebnega imena za vas in želje Nemca, da
obišče tudi ta kraj. Po makadamskih cestah in gozdnih stezah smo se približevali koči na Bohorju. Bili smo v osrčju bohorskih gozdov. Po kakšnih 8 urah hoje smo prišli do koče na Bohorju. V koči smo tudi prespali in se okrepčali.
|
|
Copyright by Janez Černilec 2013 |
|
