SLOVENSKA PLANINSKA POT

Rogla - Slovenj Gradec

Na štartu etape Rogla - Slovenj Gradec sem bil že tretjič. Pred leti za 1. maja so mi pot odsvetovali zaradi prevelike količine snega na poti. Pred tem sem prehodil ŽP Maribor - Rogla.  Pred nekaj tedni sem se v Slovenj Gradcu odločil, da ne naredim še etape Slovenj Gradec - Rogla, ker sem bil preveč utrujen po prehojeni poti Vransko - Slovenj Gradec (Pot kurirjev in vezistov). Tokrat sem bil svež. Pripeljal sem se z jutranjim avtobusom iz Zreč. Prejšnji dan sem zaradi slabih povezav v sobotah na relaciji Celje - Zreče, prepešačil traso Celje - Zreče.

Športni objekti na Rogli

V lepem avgustovskem sončnem jutru sem začel svoj pohod tik ob hotelih na Rogli. Športniki so se pripravljali za svoje bodoče športne nastope na nogometnem igrišču in po okoliških poteh, kjer so tekli.  S pomočjo GPS naprave sem bil hitro na trasi Slovenske planinske poti. Kažipoti so me usmerjali proti Lovrenškim jezerom in Ribniški koči.

Smerokaz na Rogli: Lovrenška jezera, Ribniška koča

Sledila je vsaj 2 urni hoja po gozdovih, le redko sem prišel na kakšno jaso. Hodil sem po široki stezi, skoraj kolovozu. Steza je bila velikokrat prepredena s koreninami okoliških dreves, ali "posuta" z večjimi ali manjšimi skalami. Idealno mesto za zvin gležnja. Pot se na začetku ni pretirano vzpenjala niti spuščala. Dejansko sem hodil iz enega kuclja na drugega. Nekoliko me je v slabo voljo spravil napis, da obnavljajo Brunčano pot na Lovrenških jezerih. Ker nisem poznal tega območja, sem imel v mislih, da bom moral iti po tej poti. Sam pri sebi sem razmišljal, da morda zopet ne bom prehodil tega dela oziroma, da bom že našel kakšno nadomestno pot. 

Detajl iz trase poti med Roglo in Ribniško kočo

Ko pa sem prišel v bližino Lovrenških jezer in sem opazil, da gre SPP v drugo smer kot Lovrenšla jezera, mi je bilo jasno, da jih ne bom obiskal.

Kmalu zatem se je pot začela strmeje vzpenjati, da se je prekinila monotonija hoje po "kuclih". Cirka 45 minut sem se vzpenjal ali celo več, da sem dospel do Jezerskega vrha (1537 m), kjer je stal posebno eleganten partizanski spomenik padlim borcem planincem. Na vrhu je bilo veliko planincev, kar je pričalo, da sem prišel v kraje, ki so množično obiskani.

Partizanski spomenik v čast padlim borcem planincem na Jezerskem vrhu (Ribniški vrh)

Spustil sem se do Ribniške koče, kjer je za mizami sedela kar nekaj pohodnikov. So pa ves čas prihajali iz smeri Grmovškovega doma. Verjetno pa tudi iz Koroške smeri, npr. iz Radelj, Ribnice na Pohorju, od koder se lahko pripeljemo z avtomobilom.

Ribniška koča

Iz Ribniške koče me je pot vodila proti Črnemu vrhu, ki je najvišjih vrh Pohorja s 1543,5 metri. Ti vrhovi so goli. Iz njih je lep pogled proti Uršlji gori, Peci, Goltem, Razborju, Slemenu, Šoštanju...

Črni vrh je najvišjih vrh Pohorja

Iz Črnega vrha sem se spustil do Grmovškovega doma. Na tem delu poti sem bil deležen lepih pogledov na kraje, ki sem jih prej omenil. Šel sem mimo dveh planincev, moškega in ženske. Ženska je trdila, da vidi Čemšeniško planino. V kar pa močno dvomim, da se je videla. Tudi pot se je večinoma spuščala, in sicer ne preveč strmo. Ko sem  prišel do Grmovškovega doma pod Veliko Kopo, sem ugotovil, da gre za smučarsko kočo, saj so bila okrog smučišča in pripadajoče smučarske naprave, npr. sedežnice ...

Grmovškov dom pod Veliko Kopo

Sledil je vzpon po smučišču do Velike Kope (1540 m). Vzpon je bil dokaj strm, a ne tiste vrste, ki utrudijo pohodnika, da dela premore zaradi utrujenosti, kljub temu, da si jih ne želi.

Smučišče sega do vrha Velike Kope

Iz Velike Kope sem se spustil do Male Kope in nato do Partizanskega doma na Malih Kopah.

Partizanski dom na Malih Kopah

Iz Malih Kop sem se odpravil do Kremžarjevega doma. Pot se je do tega vrha nekaj časa spuščala, nato sem prišel do makadamske gozdne ceste. Iz te ceste sem se vzpel na Kremžarjev vrh (1164 m). Na ta vrh vodi strmejša pot na nekaterih mestih, vendar so ti vzponi bolj kratke narave. Vrh je poraščen z drevjem. Na njem je tudi žig in vpisna knjiga.

Kremžarjev vrh

Iz Kremžerjevega vrha sem se spustil do Kremžarjeve koče.

Koča pod Kremžarjevim vrhom

Iz koče sem se spustil sprva po zelo strmi kratki planinski poti do kmetije v kraju Gradišče. Sledila je manj strma pot po planinskih stezah in kolovozih. Ko sem prišel do asfaltne ceste, mi je GPS naprava kazala, naj grem po tej cesti v Slovenj Gradec, kar sem tudi storil. Čeprav sem v kasnejših pogovorih z domačini ugotovil, da je šla le markirana steza kar naravnost navzdol. S tem bi znatno skrajšal pot. Že skoraj v dolini sem zopet zagledal markacije SPP, ki so me usmerile na gozdno stezo, ki me je zelo v kratkem času pripeljala na asfaltno cesto za Slovenj Gradec.

Kmalu zatem sem prišel do table Slovenj Gradec. Potreboval sem še 20 minut skozi mesto, da sem prišel do avtobusne postaje.

Slovenj Gradec v bližini avtobusne postaje

V tretjem poskusu mi je le uspelo prehoditi traso Rogla - Slovenj Gradec. V te kraje je zelo težko priti med vikendi, če si vezan na javni prevoz. S kombinacijo pohodništva in javnega prevoza mi je uspelo rešiti tudi ta logistični problem. Gre pa za slikovite hribovske kraje, ki so na določenih točkah tudi zelo dobro obiskani. To dejstvo pomeni, da je na tem področju tudi dobra gostinska ponudba.

Copyright by Janez Černilec 2012